Ogled vira Renesančna glasba

'''[[renesansa|Renesančna]] [[glasba]]''' ([[francoščina|francosko]]: ''renaissance'' = preporod) je prevzela svoje ime iz [[zgodovina|zgodovine]] [[likovna umetnost|likovne umetnosti]] s katerim se označuje obdobje med [[srednji vek|srednjim vekom]] in [[barok]]om. 

Obstaja več letnic, s katerimi so različni [[muzikolog]]i omejevali renesančno glasbeno obdobje: ([[Jules Combarieu]]: od sredine [[16. stoletje|16. stoletja]] do sredine [[18. stoletje|18. stoletja]] in [[Hugo Riemann]]: od začetka [[14. stoletje|14. stoletja]] do sredine 18. stoletja). Šele ko se je okrog leta 1920 v glasbenih krogih ustalil pojem [[baročna glasba|baročne glasbe]], so skupne značilnosti renesančne glasbe narekovale okvirni letnici, kot jih obravnavamo še danes:
* '''začetek''': v prvi polovici 14. stoletja, z nastankom [[Italija|italijanske]] ''[[Ars nova|Ars nove]]'', ki predstavlja vzporednico [[književnost]]i in likovni umetnosti ([[Dante Alighieri]], [[Francesco Petrarca]], [[Giovanni Boccaccio]]; [[Giotto di Bondone]])
* '''konec''': začetek 16. stoletja, v obdobju razcveta [[instrumentalna glasba|instrumentalne glasbe]] brez [[vokal]]ne spremljave.

Za razliko od renesanse v [[arhitektura|arhitekturi]], književnosti in likovni umetnosti, ki so se zgledovale po številnih ohranjenih primerih [[antika|antične]] [[umetnost]]i, renesančna glasba ni imela teh možnosti. Poskusa prenašanja antične poetične [[metrika|metrike]] v glasbo sta ''[[humanistična oda]]'' v [[Nemčija|Nemčiji]] in ''[[chanson mesuré]]'' v [[Francija|Franciji]], vendar ne igrata večje vloge v glasbeni zgodovini. Splošno zanimanje za glasbeno [[kultura|kulturo]] antike se pojavi šele proti koncu obdobja, na prehodu v barok, vsa prizadevanja pa so bila usmerjena k obnovitvi [[stari Grki|starogrške]] [[tragedija|tragedije]]. Po teh vzgibih je na prehodu v barok nastala [[opera]].

== Značilnosti renesančne glasbe ==
Prebujanje [[individualizem|individualizma]] in [[naturalizem|naturalizma]], ki ga prinaša miselnost renesančnega kulturnega okolja, se kaže tudi v glasbi. 
* ''Naturalistične težnje'' se izražajo v prebujenem [[čut]]u za naravno lepoto [[sozvočje|sozvočij]] in spevnost [[melodija|melodij]]: pojavi se »''zvočno slikanje''«. V [[vokalna glasba|vokalni glasbi]] se pojavlja ''zvočno slikanje'' po pomenu besed, ki jih je mogoče izraziti z glasbenimi sredstvi. Te zvočne ilustracije so prvi predhodnik kasnejše [[programska glasba|programske glasbe]]. Renesančni [[skladatelj]] vselej izkoristi del besedila, ki mu omogoča zvočno slikanje. Največkrat so te besede:
** pojmi iz naravnega sveta (npr. mirovati, gibati se, hitro, počasi, itd.)
** zvočni pojavi (smeh, jok, petje, ptičje žvrgolenje, bojni hrup, itd.)
** [[psihologija|psihološki]] pojmi (veselje, žalost, strah, itd.) 
* ''Individualistične težnje'' se kažejo v zanimanju za človekov notranji svet, v izražanju čustev z glasbo (vrhunec subjektivne čustvene izraznosti se pojavi v obdobju [[romantična glasba|romantike]], 300 let kasneje.)

== Renesančna glasbena gibanja ==
V 15. in 16. stoletju se je oblikovalo več zaključenih skladateljskih skupin, enotnih tako po deželi (ali [[mesto|mestu]]) kot po umetnostnem nazoru. Imenovane so bile [[šola|šole]], njihov bistveni cilj pa je bil razvijanje sozvočij (ki jih je kot [[ideal]] postavila ''Ars Nova'' v 14. stoletju). Vsaka izmed šol naredi pomemben korak naprej od melodičnega k harmonskemu večglasju, kronološko zadnja ([[Benetke|beneška]] šola) pa že prodre do prave homofonije. Kronološko si sledijo:

=== Angleška šola ===
[[Anglija|Angleška]] šola (na prehodu iz 14. v 15. stoletje) je vpeljala v umetno glasbo posebno vrsto troglasnega petja v vzporednih [[terca]]h in [[seksta]]h, imenovano [[faxbourdon]]. Razvoj te tehnike korak stran od [[polifonija|polifonije]], ker v skladbah, kjer vsi glasovi potekajo vzporedno, ne moremo govoriti o različnih melodijah, ampak le o eni). Hkrati se je ta šola opredeljevala za [[homofonija|homofonijo]], tako da so njihove skladbe večinoma slišne kot zaporedje [[trozvok]]ov.

=== Burgundska šola ===
[[Burgundija]], ki je bila zaveznica Anglije v [[stoletna vojna|stoletni vojni]], je za 50 let postala vodilna [[politika|politična]] in [[mecen]]ska sila v zahodni Evropi. Skladatelji burgundske šole (prva polovica 15. stoletja) so se opirali na angleško ''faxbourdonsko'' tehniko, njihovi izdelki pa so bolj vrsta sozvočij, kot splet melodij. V dotlej veljavnih pojmih o večglasju spremenijo število glasov, namesto [[troglasje|troglasja]] vpeljejo [[štiriglasje|štiriglasni]] [[glasbeni stavek|stavek]], z razvrstitvijo glasov, kakršna je v uporabi še danes ([[sopran|sopran–]][[alt]]–[[tenor]]–[[bas]]). Najvidnejši predstavnik te šole je bil skladatelj [[Guillaume Dufay]].

==== Predstavniki burgundske šole ====
* [[Guillaume Dufay]] (1397 ali 1398–1474)
* [[Hugo de Lantins]] (* ca.1430)
* [[Arnold de Lantins]] (* ca.1430)
* [[Gilles Binchois]] (ca.1400–1460)
* [[Johannes Brassart]] (ca.1400–1455)
* [[Hayne van Ghizeghem]] (ca.1445–c.1480)
* [[Pierre Fontaine (skladatelj)|Pierre Fontaine]] († ca.1450)
* [[Nicolas Grenon]] (ca. 1380–1456)
* [[Robert Morton]] (ca.1430–c.1479)
* [[Antoine Busnois]] (ca.1430–1492)
* [[Adrien Basin]] (1457–1476)

=== Nizozemska šola ===
'''Zgodnja nizozemska šola''': v 2. polovici 15. stoletja so [[Nizozemci]] v glasbi iznašli t. i. [[imitacija|imitacijo]] (posnemanje), [[glasbena kompozicija|komponistični]] postopek, po katerem večglasna skladba nastane na podlagi ene same melodije, imenovane ''[[tema (glasba)|téma]]''. Skladba, v kateri je imitacija teme dosledna, se imenuje [[kánon]]. Nizozemska šola je znana tudi po velikem številu melodično samostojnih glasov (npr. 36-glasni kánon glavnega predstavnika te šole, [[Jean Ockeghem|Jeana Ockeghema]]). V tem obdobju je šola rešila še zadnje probleme vokalne polifonske tehnike, ki uravnovesi polifonske prvine s harmonskimi.

'''Pozna nizozemska šola''': dokončno se razvije slog [[a capella]], glavna predstavnika na nizozemskih tleh pa sta [[Josquin des Prés]] in [[Orlando di Lasso]] (njegovo prvotno ime je bilo ''Roland de Lassus''), ki je dovršil glasbeno obliko, imenovano [[motet]]. 

=== Rimska šola ===
Mojster [[glasbena oblika|glasbenih oblik]], napisanih za zasedbo ''a capella'' je tudi [[Giovanni Pierluigi da Palestrina]], glavni predstavnik rimske šole. Njegova najpomebnejša glasbena dela so [[maša|maše]], ki so sicer nastale že v 14. stoletju, v zgodovinskem razvoju pa so pomembne zaradi svoje [[cikilična skladba|ciklične]] oblike (večstavčno glasbeno delo).  

=== Beneška šola ===
To glasbeno gibanje 16. in začetka [[17. stoletje|17. stoletja]] je predstavljalo obdobje med visoko renesanso in barokom. Po svoji slogovni opredeljenosti je bil predstavnik te šole tudi [[Slovenci|slovenski]] skladatelj [[Jakob Gallus]]. V tem obdobju nastane [[večzborje]] ({{Jezik-it|cori spezzati}}), praksa izvajanja večglasne skladbe z [[pevski zbor|zbori]], ki so v prostoru ločeni med seboj (podobno današnjemu ''surround sistem''u). Hkrati privede to obdobje do osamosvojitve instrumentalne glasbe, kar pomeni, da glasbila niso več namenjena le nadomeščanju pevskih glasov, ampak lahko nastopajo samostojno.  Glavni predstavnik te šole je [[Giovanni Gabrielli]] (1557–1612).

== Glasbene oblike v renesansi ==
* [[allemanda]]
* [[caccia]]
* [[canzona]]
* [[canzonetta]]
* [[Šanson|chanson]] 
** [[rondo]]
** [[virelai]]
** [[bergerette]]
** [[balada]]
** [[musique mesuré]]
* [[couranta]]
* [[frottola]] 
* [[galiarda]]
* [[lauda]]
* [[madrigal]]
* [[maša]] 
* [[motet]] 
* [[pavana]]
* [[preludij]]
* [[ricercar]]
* [[toccata]]
* [[spiritualni madrigal]] 
* [[villancico]]
* [[villanella]]
* [[villotta]]
*šanson

== Glej tudi ==
* kip 
*hoj
*lol

{{Zgodovina evropske resne glasbe}}

[[Kategorija:Glasba po zvrsti]]
[[Kategorija:Renesansa|Glasba]]
[[Kategorija:Renesančna glasba|*]]
{{normativna kontrola}}