(Translated by https://www.hiragana.jp/)
Deoksiribonukleinska kislina - Wikipedija, prosta enciklopedija Pojdi na vsebino

Deoksiribonukleinska kislina

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani DNA)
Struktura DNK

Deoksiribonukleinska kislina (DNK oziroma DNA)[1] je molekula, ki je nosilka genetske informacije v vseh živih organizmih. DNK skupaj z molekulo ribonukleinske kisline (RNK) spada med nukleinske (jedrne) kisline. Glavna vloga molekule DNK je shranjevanje bistvenih bioloških informacij.

DNK je nerazvejen polimer, katerega osnovna enota je nukleotid. Nukleotid v DNK je sestavljen iz sladkorja (deoksiriboza), dušikove baze (adenin, citozin, gvanin in timin) in fosfatne skupine. Zaporedje nukleotidov določa pomen genetske informacije. V vseh živih organizmih (z izjemo nekaterih virusov) ima DNK obliko dvojne vijačnice, pri čemer se dve molekuli DNK ovijeta druga okrog druge. Pri tem so dušikove baze znotraj vijačnice in se medsebojno vežejo v parih. Adenin se vedno pari s timinom in citozin vedno z gvaninom (Watson-Crickovo pravilo baznih parov).

Pri evkariontih vsebuje DNK celično jedro, ki je posebna struktura znotraj celice, obdana z lastno membrano. Znotraj jedra je DNK v obliki kromatina, ki pri celični delitvi postane viden kot kromosomi. Nasprotno pri prokariontih DNK prosto plava v citoplazmi v regiji, ki se imenuje nukleoid, in je večinoma krožna molekula (nima prostih koncev).

DNK lahko s pomočjo drugih sestavnih delov celice, ob dotoku hranilnih snovi ter energije v obliki molekul ATP, sintetizirajo različne beljakovine v različnih zaporedjih. DNK ima vse nadzorne mehanizme, ki jih sicer poznamo iz računalniških programskih jezikov in ki omogočajo, da DNK nadzoruje procese v celici in njenem okolju. Če so računalniški programi zapisani v obliki dvojiških zaporedij in je osnovna enota pri njih bajt (8 bitov), so genetski zapisi zapisani v obliki štiriških zaporedij in je osnovna enota pri le-teh kodon (trije pari nukleotidov).

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Francis Crick

Nukleinske kisline je prvi izoliral Friedrich Miescher leta 1869[2] in jih tako poimenoval zato, ker jih je našel v jedru levkocitov. Prisotnost nukleinskih kislin v ostalih celicah so dokazali v naslednjih nekaj letih, vendar je do odkritja njihove biološke vloge minilo še približno 75 let. V 1930. in 1940. letih je še vladalo trdno prepričanje, da so nosilci genetske informacije beljakovine, za katere so menili, da so edine dovolj zapletene biomolekule, da so sposobne opravljati to funkcijo. Nasprotno je DNK v tistem času veljala za precej dolgočasno in nepomembno molekulo, ki jo sestavlja monotono zaporedje štirih različnih nukleotidov, zaradi česar si ni bilo mogoče predstavljati, da bi lahko bila nosilka genetske informacije. Vendar se je v naslednjih desetletjih na veliko presenečenje večine izkazalo, da je resnica ravno nasprotna.

Enega prvih eksperimentov, ki so utrli pot k razkritju prave narave DNK, je že leta 1928 izvedel Frederick Griffith, ki je odkril t. i. transformirajoči princip. V svojem eksperimentu je Griffith okužil miši z dvema tipoma bakterije Diplococcus pneumoniae (R in S), ki povzroča pljučnico.[3][4] Pripravil je mešanico živih (R-; nesposobnih povzročiti bolezen) in mrtvih (S-; patogenih) bakterij D. pneumoniae in jih vbrizgal v miši, kar je proti pričakovanju povzročilo smrt večine miši. Še presenetljiveje pa je bilo, da je kri mrtvih miši vsebovala žive bakterije S. Mrtve bakterije S so torej nekako transformirale sicer nepatogene bakterije R v virulentno obliko S. Leta 1944 so Oswald Avery, Colin MacLeod in Maclyn McCarty po desetletnih raziskavah sklenili, da je za transformirajoči princip odgovorna molekula DNK, ki je torej tudi nosilka genetske informacije.[5] To odkritje je bilo tedaj skoraj popolnoma prezrto in do uveljavitve takega razumevanja v znanstveni skupnosti je minilo še skoraj desetletje. Leta 1952 sta Alfred Hershey in Martha Chase izvedla eleganten eksperiment z bakteriofagi, ki je zelo prepričljivo dokazal, da je za transformirajoči princip zares odgovorna DNK.[6]

Končno pa sta osrednjo vlogo te molekule v biologiji leta 1953 potrdila James Dewey Watson in Francis Crick, ko sta razvozlala njeno strukturo. S tem se je začela sodobna molekularna biologija. Za svoje delo sta prejela Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino 1962.

Lastnosti

[uredi | uredi kodo]

DNK je nerazvejen polimer, katerega osnovna enota je nukleotid, sestavljen iz deoksiriboze (sladkor), fosfatne skupine, ter ene od štirih dušikovih baz, adenina, citozina, gvanina ali timina. Glede na slednje uporabljamo nukleotidne oznake A, C, G in T. Ogrodje polimerne DNK tvori izmenjujoče se zaporedje deoksiriboze in fosfatne skupine, par nasprotno obrnjenih ogrodij je ovit tako, da so dušikove baze znotraj, kjer se medsebojno povežejo s šibkimi vodikovimi vezmi. Ker je teh šibkih vezi veliko, je končna povezava med dvema molekulama DNK zelo močna in razpade pri segrevanju na približno 80 °C (odvisno od deleža G in C ter dolžine zaporedja). Verigi dvojne vijačnice sta nasprotno obrnjeni, kar opisujemo s številkami ogljikovih atomov deoksiriboze (usmeritev 5' - 3' oziroma 3' - 5', kar se bere kot "pet črtica konec" in "tri črtica konec"), in protismislni, zaporedji nukleotidov obeh verig se povezujejo le v parih A-T (dve vodikovi vezi med bazama) in C-G (tri vodikove vezi). DNK zaporedje običajno zapisujemo s 5' konca, zato bi se zaporedje 5'-AATTGGCC-3' v dvojno vijačnico zvilo z nasproti obrnjenim protismislnim zaporedjem 5'-GGCCAATT-3'. Za boljše razlikovanje med enoverižno in dvoverižno DNK uporabljamo tudi oznaki ssDNK (angl. single strand) in dsDNK (angl. double strand).

Od leve proti desni, A, B in Z DNK

Dimenzije in oblike

[uredi | uredi kodo]

Polmer dvojne vijačnice znaša 1 nm (ali 10 A), dolžina vijačnice pa je pogojena s številom nukleotidov, pri čemer je dolžina nukleotida 0,33 nm. En obrat vijačnice je dolg 3,4 nm.[7] Najdaljši človeški kromosom gradi približno 220 milijonov nukleotidov,[8] iztegnjena dvojna vijačnica bi bila tako dolga 73 mm.

Poleg ogrodja iz deoksiriboze in fosfatne skupine sta na dvojni vijačnici opazna tudi mali in veliki žleb. V žlebovih so bolj izpostavljene organske baze, zato se tam nanje lahko vežejo encimi, ki prepoznajo točno določena zaporedja baz. Veliki žleb je širok 2,2 nm, mali žleb pa 1,2 nm.[9] Omenjene dimenzije veljajo za obliko B. DNK obstaja v več različnih oblikah ali konformacijah: A, B in Z. Oblika je odvisna od stopnje hidratacije, nukleotidnega zaporedja, stopnje dodatnega zvijanja, modifikacije organskih baz, koncentracije določenih kovinskih ionov in poliaminov.[10] Obliki A in B sta desnosučni, Z pa je levosučna, torej je zvita v nasprotni smeri. A-DNK je v primerjavi z B-DNK širša, mali žleb je širši in plitvejši, veliki žleb pa ožji in globlji. Oblika A nastane v nefizioloških razmerah, ko je DNK delno dehidrirana, v celici pa lahko nastane pri hibridizaciji DNK in RNK in v DNK-encimskih kompleksih.[11][12] Odseki DNK, ki so kemijsko spremenjeni z metilacijo, lahko zavzamejo obliko Z.[13] Različne oblike DNK prepoznajo specifični encimi, ki vplivajo na gensko prepisovanje, torej na izražanje genov.[14]

DNK ima tudi dodatne stopnje zvijanja, podobnega krotovičenju vrvi, bolj znanega pod angleškim izrazom supercoiling.

Alternativne baze in oblike

[uredi | uredi kodo]

Naštete baze A, T, C in G so najbolj pogoste, a ne edine. C se lahko metilira in demetilira, pri čemer se spreminja v 5-metilcitozin (5-mC), 5-hidroksimetilcitozin (5-hmC), 5-formilcitozin (5-fC) in 5-karboksilcitozin (5-caC).[15] Na spremenjen citozin se vežejo drugi encimi, zato se z metilacijo spreminja izražanje genov. Bakterije lahko metilirajo tudi adenin v metiladenin, pri podvojevanju DNK je originalna veriga še vedno metilirana, na novo sintetizirana pa se metilira kasneje. V vmesnem času lahko popravljalni mehanizmi na osnovi originala odpravijo nekatere napake pri podvojevanju.[16][17]

Pri nekaterih enoceličnih praživalih je bila v zaporedju DNK odkrit tudi beta-d-glukopiranoziloksimetiluracil, poimenovan baza J. [18] Tudi za to bazo so bili odkriti encimi, ki jo prepoznajo in se vežejo nanjo[19][20][21] Ker je bila baza J opisana šele leta 2008 njena vloga še ni povsem pojasnjena, morda služi kot signal za zaključek prepisovanja encima RNA polimeraze II.[22][23]

Telomere so skrajni deli linearnih kromosomov, kjer se DNK zaključi v obliki G-kvadrupleksa. V kvadrupleksu gvaninske baze niso povezane v parih ampak v četverčkih s kovinskim ionom v sredini v stabilno obliko. Kvadrupleks ščiti konec DNK in preprečuje, da bi ga encimi, ki so vpleteni v popravilo poškodovane DNK, obravnavali kot poškodbo.[24][25] V telomerah DNK tvori tudi T-zanke, to so enoverižne DNK (ssDNK), ki so ovite okoli telomernih proteinov.[26]

Mnoge modificirane baze in drugačne oblike DNK so bile razvite v laboratoriju za različne tehnike, uporabne na področju molekularne biologije.

Prikaz prevajanja RNK in sinteze beljakovine na ribosomu.
Podvojevanje DNK. Dvojno vijačnico odvijeta in razpreta encima topoizomeraza in helikaza, DNK-polimeraza neprekinjeno sintetizira eno komplementarno verigo in prekinjeno v krajših (Okazakijevih) fragmentih drugo verigo (sinteza je možna le v smeri 5' proti 3'), ki jih poveže encim DNK ligaza

Funkcija

[uredi | uredi kodo]

Vse funkcije DNK so posledice interakcij s proteini. Interakcije so lahko nespecifične ali specifične, torej se protein veže na točno določeno nukleotidno zaporedje. Proteini lahko spreminjajo obliko in zvijanje DNK (topoizomeraze, helikaze), režejo ali lepijo verige (nukleaze, ligaze), sintetizirajo komplementarne verige RNK ali DNK (polimeraze), vplivajo na potek prepisovanja (transkripcijski faktorji).

Kodiranje genov

[uredi | uredi kodo]
Več informacij: Gensko prepisovanje, Gensko prepisovanje pri prokariontih, in Gensko prevajanje

Gen je zaporedje nukleotidov molekule DNK, ki se prepisuje v RNK, in se večinoma dalje prevaja v aminokislinsko zaporedje - beljakovino. Pri prevajanju trije zaporedni nukleotidi - kodoni kodirajo eno aminokislino, kombinacije prevajanja imenujemo genetski kod. Molekula RNK, ki se prevaja, je mRNK (angl. messenger RNA). Nekatere RNK po prepisu z DNK ne kodirajo aminokislinskega zaporedja, torej se prepisujejo z nekodirajoče DNK, ampak imajo druge funkcije, npr. tRNK (angl. transfer RNA, prenašajo aminokisline do mesta prevajanja), rRNK (angl. ribosomal RNA, sestavni deli ribosomov), mi, sn in snoRNK (angl. micro, small nuclear in small nucleolar RNA, predvsem regulatorna funkcija).

Pri bakterijah je večji del genoma kodirajoč, pri eukariontih pa je večina genoma nekodirajoča. Le 1-2% človeškega genoma je kodirajoč. Preostanek je bil včasih imenovan junk DNK,[27] vendar imajo tudi nekodirajoči deli genoma številna vezavna mesta za proteine, ki regulirajo prepisovanje, rekombinacijo in zvijanje DNK.

Podvojevanje

[uredi | uredi kodo]
Več informacij: Podvojevanje DNK

Podvojevanje DNK je ključen proces prenosa dedne informacije na hčerinske celice, oziroma pri višjih organizmih na potomce. Dvoverižna DNK se odvije in razpre, na osnovi enoverižne DNK se po principu komplementarnih nukleotidov sintetizira druga veriga v smeri 5' proti 3'. Tako dobimo dve dvoverižni vijačnici DNK, ki sta enaki originalu.[28][29]

Izvencelična DNK

[uredi | uredi kodo]

Po celični smrti se DNK sprosti iz celice. Koncentracija DNK v prsti je do 2 µg/L, v vodi tudi do 88 µg/L.[30] Izvencelična DNK je vir hrane,[31] lahko sodeluje pri horizontalnem prenosu genov, torej med organizmi,[32] so sestavni izvencelični deli biofilmov.[33]

Po rekombinaciji med kromosomoma M in F nastaneta kromosoma C1 in C2 s spremenjenima nukleotidnima zaporedjema.

Mutacije

[uredi | uredi kodo]
Več informacij: Mutacija

V najširšem pomenu je mutacija katerokoli trajna sprememba nukleotidnega zaporedja DNK. Pri večceličnih organizmih mutacije v telesnih celicah lahko privedejo do nenadzorovanega deljenja celic - rakavih obolenj, s stališča evolucije pa so bolj pomembne mutacije v klični liniji, torej tiste, ki se prenesejo na potomce. Mutacije se razlikujejo v obsegu od spremembe posameznega nukleotida do večjih prerazporejanj kromosomov v obsegu več milijonov nukleotidov. Razlike so tudi v posledicah, od nezaznavnih, pozitivnih in smrtnih. Številni popravljalni mehanizmi zagotavljajo, da se pri podvajanju zgodi malo sprememb in da se na potomce prenese malo mutacij, po drugi strani pa so mutacije tudi vir genetske raznolikosti,[34] zato obstajajo tudi mehanizmi, ki jih ustvarjajo.

Encim DNA polimeraza je pri sintezi komplementarne verige dokaj natančna in naredi napako samo na približno 107 nukleotidov.[35] Dodatni mehanizmi preverjajo sintetizirano verigo brez metiliranih citozinov na osnovi originalne verige z metiliranimi citozini in odpravljajo napake, tako da je končno število napak še nižje, ena na 109 nukleotidov.[35] Človeški genom sestavlja nekaj več kot 3 milijard nukleotidov v dveh kopijah, torej se pri podvojitvi genoma in deljenju celice zgodi ~6 napak. Pri bakterijah in virusih je stopnja mutacij višja.

Pri višjih organizmih, ki se razmnožujejo spolno, prihaja do večjih kromosomskih sprememb med mejozo. Takrat se dve ne povsem enaki kopiji istega kromosoma prekrižata in deloma zamenjata. Procesu rečemo rekombinacija.[36] Določeni odseki DNK se lahko sami premeščajo po genomu (transpozoni), lahko kot odseki DNK ali preko RNK prepisa, ki se reverzno prepiše nazaj v DNK. Pri premeščanju po genomu se lahko spreminja izražanje genov v bližini vstavitve, ali pa se spremeni tudi samo zaporedje gena. Za odkritje transpozonov v koruzi[37] je Barbara McClintock prejela Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino 1983.

DNK tehnike

[uredi | uredi kodo]
Več informacij: Genetsko inženirstvo

V laboratoriju se DNK lahko izolira iz biološkega materiala ali sintetizira poljubno nukleotidno zaporedje omejene dolžine. Bolj pogosta je uporaba rekombinantne DNK, sestavljene in odsekov izolirane in sintetizirane DNK. Dobljeni material se v primerni obliki lahko vstavlja v organizme, nastali genetsko spremenjeni organizmi lahko proizvajajo želene snovi[38] ali pa so uporabni v celoti, na primer gensko spremenjene rastline v kmetijstvu.[39]

V forenziki je DNK uporabna zaradi razlik v nukleotidnem zaporedju med posamezniki. Na osnovi večjega števila izbranih točk na genomu določimo DNK profil, za katerega je izjemno malo verjetno, da se pojavi pri dveh različnih osebah.[40] S primerjavo DNK profilov lahko določamo tudi starševstvo, saj vsak posameznik dobi polovico genetskega materiala od vsakega starša.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Viri

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Šmalc, Andrej (2011). Slovensko tehniško izrazje. Jezikovni priročnik. Založba ZRC. str. 219–220. ISBN 9789612543587.
  2. ↑ Mashaghi A; Katan A (2013). »A physicist's view of DNA«. De Physicus. 24e (3): 59–61. arXiv:1311.2545v1. Bibcode:2013arXiv1311.2545M.
  3. ↑ Griffith F (Januar 1928). »The significance of pneumococcal types«. The Journal of Hygiene (London). 27 (2): 113–59. doi:10.1017/S0022172400031879. ISSN 0022-1724. PMC 2167760. PMID 20474956.
  4. ↑ Lorenz MG; Wackernagel W (1994). »Bacterial gene transfer by natural genetic transformation in the environment«. Microbiol. Rev. 58 (3): 563–602. PMC 372978. PMID 7968924.
  5. ↑ Avery OT; Macleod CM; McCarty M (1944). »Studies on the Chemical Nature of the Substance Inducing Transformation of Pneumococcal Types: Induction of Transformation by a Desoxyribonucleic Acid Fraction Isolated from Pneumococcus Type Iii«. J Exp Med. 79 (2): 137–158. doi:10.1084/jem.79.2.137. PMC 2135445. PMID 19871359.
  6. ↑ Hershey AD; Chase M (1952). »Independent Functions of Viral Protein and Nucleic Acid in Growth of Bacteriophage«. J Gen Physiol. 36 (1): 39–56. doi:10.1085/jgp.36.1.39. PMC 2147348. PMID 12981234.
  7. ↑ Watson JD; Crick FH (1953). »A Structure for Deoxyribose Nucleic Acid« (PDF). Nature. 171 (4356): 737–738. Bibcode:1953Natur.171..737W. doi:10.1038/171737a0. PMID 13054692.
  8. ↑ Gregory SG; Barlow KF; McLay KE; Kaul R; Swarbreck D; Dunham A; in sod. (2006). »The DNA sequence and biological annotation of human chromosome 1«. Nature. 441 (7091): 315–21. Bibcode:2006Natur.441..315G. doi:10.1038/nature04727. PMID 16710414.
  9. ↑ Wing R; Drew H; Takano T; Broka C; Tanaka S; Itakura K; Dickerson RE (1980). »Crystal structure analysis of a complete turn of B-DNA«. Nature. 287 (5784): 755–8. Bibcode:1980Natur.287..755W. doi:10.1038/287755a0. PMID 7432492.
  10. ↑ Basu HS; Feuerstein BG; Zarling DA; Shafer RH; Marton LJ (1988). »Recognition of Z-RNA and Z-DNA determinants by polyamines in solution: experimental and theoretical studies«. J Biomol Struct Dyn. 6 (2): 299–309. doi:10.1080/07391102.1988.10507714. PMID 2482766.
  11. ↑ Wahl MC; Sundaralingam M (1997). »Crystal structures of A-DNA duplexes«. Biopolymers. 44 (1): 45–63. doi:10.1002/(SICI)1097-0282(1997)44:1<45::AID-BIP4>3.0.CO;2-#. PMID 9097733.
  12. ↑ Lu XJ; Shakked Z; Olson WK (2000). »A-form conformational motifs in ligand-bound DNA structures«. J. Mol. Biol. 300 (4): 819–40. doi:10.1006/jmbi.2000.3690. PMID 10891271.
  13. ↑ Rothenburg S; Koch-Nolte F; Haag F (2001). »DNA methylation and Z-DNA formation as mediators of quantitative differences in the expression of alleles«. Immunol Rev. 184: 286–98. doi:10.1034/j.1600-065x.2001.1840125.x. PMID 12086319.
  14. ↑ Oh DB; Kim YG; Rich A (2002). »Z-DNA-binding proteins can act as potent effectors of gene expression in vivo«. Proc. Natl. Acad. Sci. U.S.A. 99 (26): 16666–71. Bibcode:2002PNAS...9916666O. doi:10.1073/pnas.262672699. PMC 139201. PMID 12486233.
  15. ↑ »DNA methylation«. Pridobljeno 9. januarja 2016.
  16. ↑ Barras F; Marinus MG (1989). »The great GATC: DNA methylation in E. coli«. Trends in Genetics. 5: 139–143. doi:10.1016/0168-9525(89)90054-1.
  17. ↑ Lobner-Olesen A; Skovgaard O; Marinus, MG (april 2005). »Dam methylation: coordinating cellular processes«. Curr. Opin. Microbiol. 8 (2): 154–160. doi:10.1016/j.mib.2005.02.009. PMID 15802246.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  18. ↑ Simpson L (1998). »A base called J«. Proc Natl Acad Sci USA. 95 (5): 2037–2038. Bibcode:1998PNAS...95.2037S. doi:10.1073/pnas.95.5.2037. PMC 33841. PMID 9482833.
  19. ↑ Cross M; Kieft R; Sabatini R; Wilm M; de Kort M; van der Marel GA; van Boom JH; van Leeuwen F; Borst P (1999). »The modified base J is the target for a novel DNA-binding protein in kinetoplastid protozoans«. The EMBO Journal. 18 (22): 6573–6581. doi:10.1093/emboj/18.22.6573. PMC 1171720. PMID 10562569.
  20. ↑ DiPaolo C; Kieft R; Cross M; Sabatini R (2005). »Regulation of trypanosome DNA glycosylation by a SWI2/SNF2-like protein«. Mol Cell. 17 (3): 441–451. doi:10.1016/j.molcel.2004.12.022. PMID 15694344.
  21. ↑ Vainio S; Genest PA; ter Riet B; van Luenen H; Borst P (2009). »Evidence that J-binding protein 2 is a thymidine hydroxylase catalyzing the first step in the biosynthesis of DNA base J«. Molecular and biochemical parasitology. 164 (2): 157–61. doi:10.1016/j.molbiopara.2008.12.001. PMID 19114062.
  22. ↑ van Luenen HG; Farris C; Jan S; Genest PA; Tripathi P; in sod. (2012). »Leishmania«. Cell. 150 (5): 909–921. doi:10.1016/j.cell.2012.07.030. PMC 3684241. PMID 22939620.
  23. ↑ Hazelbaker DZ; Buratowski S (2012). »Transcription: base J blocks the way«. Curr Biol. 22 (22): R960–2. doi:10.1016/j.cub.2012.10.010. PMC 3648658. PMID 23174300.
  24. ↑ Burge S; Parkinson GN; Hazel P; Todd AK; Neidle S (2006). »Quadruplex DNA: sequence, topology and structure«. Nucleic Acids Res. 34 (19): 5402–15. doi:10.1093/nar/gkl655. PMC 1636468. PMID 17012276.
  25. ↑ Parkinson GN; Lee MP; Neidle S (2002). »Crystal structure of parallel quadruplexes from human telomeric DNA«. Nature. 417 (6891): 876–80. Bibcode:2002Natur.417..876P. doi:10.1038/nature755. PMID 12050675.
  26. ↑ Griffith JD; Comeau L; Rosenfield S; Stansel RM; Bianchi A; Moss H; de Lange T (1999). »Mammalian telomeres end in a large duplex loop«. Cell. 97 (4): 503–14. doi:10.1016/S0092-8674(00)80760-6. PMID 10338214.
  27. ↑ Dan Graur, The Origin of Junk DNA: A Historical Whodunnit
  28. ↑ Berg JM; Tymoczko JL; Stryer L; Clarke ND (2002). Biochemistry. W.H. Freeman and Company. ISBN 0-7167-3051-0. Chapter 27: DNA Replication, Recombination, and Repair
  29. ↑ Alberts B; Johnson A; Lewis J; Raff M; Roberts K; Walter P (2002). Molecular Biology of the Cell. Garland Science. ISBN 0-8153-3218-1. Chapter 5: DNA Replication, Repair, and Recombination
  30. ↑ Tani, Katsuji; Nasu, Masao (2010). »Roles of Extracellular DNA in Bacterial Ecosystems«. V Kikuchi, Yo; Rykova, Elena Y. (ur.). Extracellular Nucleic Acids. Springer. str. 25–38. ISBN 978-3-642-12616-1.
  31. ↑ Finkel, S. E.; Kolter, R. (2001). »DNA as a nutrient: novel role for bacterial competence gene homologs«. J. Bacteriol. 183: 6288–6293. doi:10.1128/JB.183.21.6288-6293.2001. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. junija 2017. Pridobljeno 10. januarja 2016.
  32. ↑ Vlassov, V. V.; Laktionov, P. P.; Rykova, E. Y. (2007). »Extracellular nucleic acids«. Bioessays. 29: 654–667. doi:10.1002/bies.20604.
  33. ↑ Berne, C.; Kysela, D. T.; Brun, Y. V. (2010). »A bacterial extracellular DNA inhibits settling of motile progeny cells within a biofilm«. Mol. Microbiol. 77: 815–829. doi:10.1111/j.1365-2958.2010.07267.x.
  34. ↑ Pál C; Papp B; Lercher MJ (2006). »An integrated view of protein evolution«. Nature Reviews Genetics. 7 (5): 337–48. doi:10.1038/nrg1838. PMID 16619049.
  35. ↑ 35,0 35,1 McCulloch SD; Kunkel TA (Januar 2008). »The fidelity of DNA synthesis by eukaryotic replicative and translesion synthesis polymerases«. Cell Research. 18 (1): 148–61. doi:10.1038/cr.2008.4. PMC 3639319. PMID 18166979.
  36. ↑ Alberts, Bruce (2002). Molecular Biology of the Cell, Fourth Edition. New York: Garland Science. ISBN 978-0-8153-3218-3.
  37. ↑ McClintock, Barbara (Junij 1950). »The origin and behavior of mutable loci in maize«. Proc Natl Acad Sci U S A. 36 (6): 344–55. Bibcode:1950PNAS...36..344M. doi:10.1073/pnas.36.6.344. PMC 1063197. PMID 15430309.
  38. ↑ Houdebine LM (2007). »Transgenic animal models in biomedical research«. Methods Mol Biol. 360: 163–202. doi:10.1385/1-59745-165-7:163. ISBN 1-59745-165-7. PMID 17172731.
  39. ↑ Job D (2002). »Plant biotechnology in agriculture«. Biochimie. 84 (11): 1105–10. doi:10.1016/S0300-9084(02)00013-5. PMID 12595138.
  40. ↑ Collins A; Morton NE (1994). »Likelihood ratios for DNA identification«. Proc Natl Acad Sci USA. 91 (13): 6007–11. Bibcode:1994PNAS...91.6007C. doi:10.1073/pnas.91.13.6007. PMC 44126. PMID 8016106.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Deoksiribonukleinska_kislina&oldid=6269544«