Dedič

Za druge pomene glej Dedič (razločitev).

Dedič je oseba, ki deduje vse zapustnikovo premoženje ali njegov delež (alikvotni del).

Dediča določi zapustnik v oporoki; če ga ne, se dediči določijo po zakonu (zakonito dedovanje). Besede, s katerimi zapustnik to stori, so preproste: ta in ta naj bo moj dedič ali ta in ta naj podeduje moje premoženje. Dediča se da ugotoviti tudi z razlago oporoke, npr. iz določbe Hišo in vse v njej naj dobi moj sin lahko izhaja, da naj bo sin dedič, zlasti če predstavlja hiša veliko večino zapustnikovega premoženja.

Oseba, ki ji zapustnik z oporoko kaj nakloni, pa ni dedič, se imenuje volilojemnik.

Vstop v pravni položaj zapustnika

Razlika med dedičem in volilojemnikom je, da le dedič vstopi v pravni položaj zapustnika; tj. postane njegov univerzalnopravni suksesor. Praktično to pomeni, da dobi (delež) vseh pravic in obveznosti zapustnika, se pravi, odgovarja za dolgove zapustnika.

Slednje je problematično, če je zapuščina prezadolžena; se pravi, je imel zapustnik več dolgov kot premoženja. Dedič se lahko v tem primeru odpove dediščini in ne deduje. Vendar tudi če deduje, so prevzeti dolgovi navzgor omejeni z vrednostjo podedovanega premoženja. To po zakonu, v praksi lahko ima težave z upniki.

Volilojemnik pridobi le volilo in ne (deleža) ostalih pravic in obveznosti zapustnika, zato tudi ne odgovarja za zapustnikove dolgove.

Kdaj dedič ne deduje?

Dedič redno deduje. Ne deduje le, če

• ne preživi zapustnika (umre prej); pri zakonitih dedičih imajo njegovi potomci vstopno pravico;
• je dedno nevreden (se je po zakonu huje pregrešil proti zapustniku);
• ga je zapustnik v oporoki razdedinil (in navede enega zakonitih razdeditvenih razlogov);
• se odpove dediščini (dedna izjava). Njen trenuten problem je, da učinkuje tudi za njegove potomce (in jim izniči vstopno pravico), če dedič izrecno ne izjavi, da jo daje le zase.

Zapuščinski postopek in dediščinska tožba

Dedič pridobi dediščino po samem zakonu s trenutkom zapustnikove smrti, vendar to le teoretično. V praksi jo dobi z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju (končna odločba zapuščinskega postopka), kar je lahko tudi leto ali dve po smrti. Sklep velja za nazaj, od dneva smrti.

Dedič, ki meni, da mu s sklepom o dedovanju niso bile priznane vse dedne pravice, lahko svojo pravico uveljavlja v pravdi z dediščinsko tožbo.