Dugdami
| Dugdami | |
|---|---|
| Kralj Kimercev | |
| Vladanje | 679-640 pr. n. št. |
| Predhodnik | Teušpa |
| Naslednik | Sandakšatru |
| Rojstvo | 1. tisočletje pr. n. št. |
| Smrt | 640 pr. n. št. |
| Potomci | Sandakšatru |
| Vladarska rodbina | Dugdamska dinastija |
| Religija | skitska religija (?) |
Dugdami ali Tugdamî (akadsko 𒁹𒌇𒁮𒈨𒄿), med Grki znan kot Ligdamis in Digdamis, je bil kralj Kimercev, ki je vladal sredi 7. stoletja pr. n. št., * ni znano, † 640 pr. n. št.
Zgodovinsko ozadje
[uredi | uredi kodo]V 8. in 7. stoletju pr. n. št. so obsežne selitve nomadov iz evrazijskih step pripeljale Skite v jugozahodno Azijo. Po Herodotu se je to gibanje začelo, ko so se Masageti[1] ali Isedoni[2] selili proti zahodu in prisilili Skite na odhod proti zahodu čez reko Araks[3] v Kaspijsko stepo,[2][1] od koder so se razselili Kimerci.[3]
Kimerci so se, domnevno pod pritiskom Skitov, preko prelazov Klukhor, Alagir in Darial v gorovju Visoki Kavkaz preselili na jug v zahodno Azijo, kjer so ostali dejavni večji del 7. stoletja pr. n. št.[4][2]
Vladanje
[uredi | uredi kodo]
Okoli leta 680 pr. n. št. so se Kimerci ločili v dve skupini. Večina se je preselila na zahod v Anatolijo, medtem ko je manjša skupina ostala na vzhodu na območju blizu kraljestva Manai in se kasneje preselila v Medijo.[5]
Dugdami je bil rojen malo pred tem dogajanjem, nekaj pred letom 680 pr. n. št., ko so Kimerci še živeli blizu severne meje Novoasirskega cesarstva.[6] Zdi se, da je nasledil Teušpo, kralja zahodne kimerske horde, ki je bil ubit pri Hubušni v Kapadokiji v bitki proti asirskemu kralju Asarhadonu leta 679 pr. n. št.[7][5]
Uničenje Frigije
[uredi | uredi kodo]Okoli leta 675 pr. n. št. so Kimerci pod vodstvom Dugdamija in v zavezništvu z urartskim kraljem Rusom II. izvedli vojaški pohod na zahod proti Muškom (Frigija), Hatom (novohetitska država Melida) in Halitujem (Alizoni ali Halibi)[8] in uničili Frigijsko kraljestvo, katerega kralj Midas je storil samomor.[9][5][2] Zdi se, da so Kimerci zatem delno pokorili Frigijce. Asirsko besedilo iz kasnih 670. let pr. n. št. omenja Kimerce in Frigijce, morda kimerske podložnike, kot zaveznike proti asirski provinci Melid.[7][5] V dokumentu iz leta 673 pr. n. št. je zapisano, da je Rusa II. rekrutiral veliko kimerskih plačancev, Kimerci kot njegovi zavezniki pa so verjetno sodelovali v njegovi vojaški ekspediciji leta 672 pr. n. št.[9] Od leta 671 do 669 pr. n. št. so Kimerci v službi Ruse II. napadli asirsko provinco Šubrijo blizu urartske meje.[10][5]
Dejavnosti v Anatoliji
[uredi | uredi kodo]Neznano kdaj so Kimerci vsilili svojo oblast Kapadokiji, vdrli v Bitinijo, Paflagonijo in Troado[9] in uničili nedavno ustanovljeno grško kolonijo Sinop in kolonijo Kizik. Obe koloniji sta bili kasneje ponovno ustanovljeni.[11]
V začetku tega desetletja so Kimerci napadli Lidijsko kraljestvo, [9] katerega kralj Gig je v začetku leta 667 pr. n. št. navezal stike z Novoasirskim cesarstvom,[12] in leta 665 pr. n. št. brez asirske pomoči porazil Kimerce. Ujete kimerske vojake, ki so opustošili lidijsko podeželje, je kot darilo poslal Asarhadonovemu nasledniku Asurbanipalu.[13][7] Po asirskih zapisih, ki opisujejo te dogodke, so Kimerci v Anatoliji takrat že imeli stalna naselja.[12]
Grožnja Asiriji
[uredi | uredi kodo]Asirski zapisi iz leta 657 pr. n. št. o "slabem znamenju" za "zahodne dežele" so se morda nanašali bodisi na nov kimerski napad na Lidijo[13] bodisi na Dugdamijevo osvojitev zahodnih pokrajin Novoasirskega cesarstva, morda Hijave ali kakšne druge pokrajine v Siriji[14] po njihovem porazu proti Gigu.[12] Kimersko ogrožanje zahodnih meja je Asarhadona zaskrbelo do te mere, da je iskal odgovore v vedeževanju.[7] V asirskih vedeževalskih zapisih iz leta 657 pr. n. št. se kimerskega kralja naslavlja s šar-kiššati (kralj vesolja). V mezopotamskem pogledu na svet je ta naslov v danem trenutku lahko pripadal samo enemu vladarju na svetu, običajno kralju Novoasirskega cesarstva. Vedeževalska besedila so Asarhadonu zagotovila, da bo sčasoma ponovno pridobil kiššūtu, to je svetovno hegemonijo, ki so jo prevzeli Kimerci. Kimerci so torej postali sila, ki se je je Asarhadon bal, Dugdamijevi uspehi proti Asiriji pa so pomenili, da je na starodavnem Srednjem vzhodu postal enako močan kot Asarhadon. Stanje je ostalo nespremenjeno do konca 650. let pr. n. št. in zgodnjih 640 let pr. n. št.[12]
Gig se zaradi asirskih neuspehov ni mogel več zanesti na asirsko podporo proti Kimercem in je prekinil diplomatske stike z Novoasirskim cesarstvom.[12]
Napad na Lidijo
[uredi | uredi kodo]Kimerci pod Dugdamijevim vodstvom so leta 644 pr. n. št. tretjič napadli Lidijo. Tokrat so premagali Lidijce in zavzeli njihovo prestolnico Sarde, Gig pa je med tem napadom umrl.[13][7][9] Po plenjenju Sardov je Dugdami povedel Kimerce v napad na grški državi Jonijo in Eolijo na zahodni obali Anatolije. Prebivalci pokrajine Batinetis so pred njim pobegnili na otoke v Egejskem morju. V kasnejših grških spisih Kalimaha in Hezihija iz Aleksandrije je zapis, da je Dugdami med temi vdori uničil Artemidin tempelj v Efezu.
Smrt
[uredi | uredi kodo]Po tretjem vdoru v Lidijo in napadu na azijska grška mesta so se okoli leta 640 pr. n. št. Kimerci preselili v Kilikijo na severozahodni meji asirskega imperija. Dugdami se je proti Asiriji povezal s kraljem Tabala Mugalujem. Asirski zapisi so ga v tistem času imenovali "gorski kralj in aroganten barbar, ki se ne zna bati bogov". Dugdami se je po uporu proti njemu povezal z Asirijo in priznal asirsko vrhovno oblast ter poslal poklon Asurbanipalu, kateremu je prisegel zvestobo. Dugdami je kmalu prelomil prisego in ponovno napadel Asirsko cesarstvo, potem pa je zbolel in leta 640 pr. n. št. Umrl. Nasledil ga je njegov sin Sandakšatru, ki je poskušal nadaljevati očetove napade na Asirijo, a mu je spodletelo, tako kot njegovemu očetu.[13][7][12][15][16][17]
Zapuščina
[uredi | uredi kodo]Dugdamijevo ime so zaradi njegovega slovesa ali morda zaradi medsebojnih porok med kimerskimi in karijskimi vladarji v 7. stoletju pr. n. št. prevzeli Karijci. Po njem sta se imenovala satrap Ligdamis I. Halikarnaški in njegov pravnuk, tiran Ligdamis II. Halikarnaški. Iz Karije se je ime razširilo tudi med stare Grke. Nosila sta ga tiran Ligdamis iz Naksosa in Ligdamis, prvak olimpijskih iger iz mesta Sirakuze na Siciliji.[18]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 Olbrycht 2000b.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Olbrycht 2000a.
- ↑ 3,0 3,1 Sulimirski & Taylor 1991, str. 553.
- ↑ Diakonoff 1985, str. 93.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 Ivantchik 1993, str. 57-94.
- ↑ Tokhtas’ev 2007, str. 609.
- ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 Tokhtas’ev 1991.
- ↑ Barnett 1991, str. ;356–365.
- ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 Sulimirski & Taylor 1991, str. 559.
- ↑ Sulimirski & Taylor 1991, str. 560.
- ↑ Graham 1982.
- ↑ 12,0 12,1 12,2 12,3 12,4 12,5 Ivantchik 1993, str. 95-125.
- ↑ 13,0 13,1 13,2 13,3 Spalinger 1978.
- ↑ Brinkman 1991.
- ↑ Tuplin 2004.
- ↑ Tuplin 2013.
- ↑ Novotny & Jeffers 2018, str. 309.
- ↑ Tokhtas’ev 2007.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Barnett, R. D. (1991). »Urartu«. V Boardman, John; Edwards, I. E. S.; Hammond, N. G. L.; Sollberger, E. (ur.). The Prehistory of the Balkans; and the Middle East and the Aegean world, tenth to eighth centuries B.C. The Cambridge Ancient History. Zv. 3. Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press. str. 314–371. ISBN 978-1-139-05428-7.
- Brinkman, J. A. (1991). »Babylonia in the Shadow of Assyria«. V Boardman, John; Edwards, I. E. S.; Hammond, N. G. L.; Sollberger, E.; Walker, C. B. F. (ur.). The Assyrian and Babylonian Empires and other States of the Near East, from the Eighth to the Sixth Centuries B.C. The Cambridge Ancient History. Zv. 3. Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press. str. 1–70. ISBN 978-1-139-05429-4.
- Diakonoff, I. M. (1985). »Media«. V Gershevitch, Ilya (ur.). The Median and Achaemenian Periods. The Cambridge History of Iran. Zv. 2. Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-20091-2.
- Graham, A. J. (1982). »The colonial expansion of Greece«. V Boardman, John; Hammond, N. G. L. (ur.). The Expansion of the Greek World, Eighth to Sixth Centuries B.C. The Cambridge Ancient History. Zv. 3. Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press. str. 83–162. ISBN 978-0-521-23447-4.
- Ivantchik, Askold (1993). Les Cimmériens au Proche-Orient [The Cimmerians in the Near East] (PDF) (v francoščini). Fribourg, Switzerland, Göttingen, Germany: Editions Universitaires Fribourg (Switzerland); Vandenhoeck & Ruprecht (Germany). ISBN 978-3-727-80876-0.
- Ivantchik, Askold (2010). »Sinope et les Cimmériens« [Sinope and the Cimmerians]. Ancient Civilizations from Scythia to Siberia (v francoščini). 16 (1–2): 65–72. doi:10.1163/157005711X560318. Pridobljeno 24. avgusta 2022.
- Novák, Ľubomír (2013). Problem of Archaism and Innovation in the Eastern Iranian Languages. Charles University. Pridobljeno 14. avgusta 2022.
- Novotny, Jamie; Jeffers, Joshua (2018). The Royal Inscriptions of Ashurbanipal (668–631 BC), Aššur-etel-ilāni (630–627 BC), and Sînšarraiškun (626–612 BC), Kings of Assyria. Zv. 1. Eisenbrauns. str. 309. ISBN 978-1-575-06997-5.
- Olbrycht, Marek Jan (2000a). »The Cimmerian Problem Re-Examined: the Evidence of the Classical Sources«. V Pstrusińska, Jadwiga [v poljščina]; Fear, Andrew (ur.). Collectanea Celto-Asiatica Cracoviensia. Kraków: Księgarnia Akademicka. str. 71–100. ISBN 978-8-371-88337-8.
- Olbrycht, Marek Jan (2000b). »Remarks on the Presence of Iranian Peoples in Europe and Their Asiatic Relations«. V Pstrusińska, Jadwiga; Fear, Andrew (ur.). Collectanea Celto-Asiatica Cracoviensia. Kraków: Księgarnia Akademicka. str. 101–140. ISBN 978-8-371-88337-8.
- Spalinger, Anthony J. (1978). »The Date of the Death of Gyges and Its Historical Implications«. Journal of the American Oriental Society. 98 (4): 400–409. doi:10.2307/599752. JSTOR 599752. Pridobljeno 25. oktobra 2021.
- Sulimirski, Tadeusz; Taylor, T. F. (1991). »The Scythians«. V Boardman, John; Edwards, I. E. S.; Hammond, N. G. L.; Sollberger, E.; Walker, C. B. F. (ur.). The Assyrian and Babylonian Empires and other States of the Near East, from the Eighth to the Sixth Centuries B.C. The Cambridge Ancient History. Zv. 3. Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press. str. 547–590. ISBN 978-1-139-05429-4.
- Tokhtas’ev, Sergei R. (2007). »Der Name des kimmerischen Königs Lygdamis« [The name of the Cimmerian king Lygdamis]. Milesische Forschungen [Milesian Studies] (v nemščini). 5: 607–612. Pridobljeno 28. maja 2023.
- Tuplin, Christopher (2004). »Medes in Media, Mesopotamia, and Anatolia: Empire, Hegemony, Domination or Illusion?«. Ancient West & East. 3 (2): 223–251. doi:10.1163/9789047405870_002. ISBN 9789047405870. S2CID 245898469. Pridobljeno 14. avgusta 2022.
- Tuplin, Christopher (2013). »Intolerable Clothes & A Terrifying Name: The Characteristics of an Achaemenid Invasion Force«. Bulletin of the Institute of Classical Studies. 124: 223–239.
- Vitchak, K. T. (1999). »Скифский язык: опыт описания« [The Scythian Language: Attempt at Description]. Вопросы языкознания [Questions of Linguistics] (v ruščini). 5: 50–59. Pridobljeno 27. avgusta 2022.
Dugdami Dugdamska dinastija Rojen: ni znano Umrl: 640 pr. n. št.
| ||
| Vladarski nazivi | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Teušpa |
Kralj Kimercev 679-640 pr. n. št. |
Naslednik: Sandakšatru |