(Translated by https://www.hiragana.jp/)
Poitou-Charentes - Wikipedija, prosta enciklopedija Pojdi na vsebino

Poitou-Charentes

Poitou-Charentes
Zastava Poitou-Charentes
Zastava
Uradni logotip Poitou-Charentes
46°5′0″N 0°10′0″E / 46.08333°N 0.16667°E / 46.08333; 0.16667
Država Francija
Ukinjeno2016-01-01
PrefekturaPoitiers
Departmaji
Upravljanje
 • Predsednik
regijskega sveta
Jean-François Macaire (PS)
Površina
 • Skupno25.809 km2
Prebivalstvo
 (2007-01-01)
 • Skupno1.722.000
 • Gostota67 preb./km2
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • PoletniUTC+2 (CEST)
Koda ISO 3166FR-T
KDP (2012)[1]15. med francoskimi regijami
Skupaj€45,0 milijard
Na prebivalca€25.166 (US$35,212)
NUTS RegijaFR5
Spletna stranpoitou-charentes.fr

Poitou-Charentes (okcitansko Peitau-Charantas) je bila do leta 2015[2]zahodna francoska regija ob Atlantskem oceanu. Od leta 2016 je sestavni del regije Nova Akvitanija Glavno administrativno in zgodovinsko pomembno mesto je Poitiers.

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Poitou-Charentes leži na zahodu Francije ob Biskajskem zalivu. Na severozahodu meji na regijo Loire, na severovzhodu na Center, na vzhodu na Limousin, na jugu pa na regijo Akvitanijo.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zgodovina Poitouja.

Prvi znani prebivalci regije so bili keltski Piktavi. S prihodom Rimljanov leta 56 pred našim štetjem je bilo ozemlje vključeno v rimsko provinco Akvitanijo, kasneje v četrtem stoletju pa v Aquitanio Secundo. Leta 418 so ozemlje osvojili Vizigoti, v letu 507 pa Franki.

Z bitko pri Poitiersu 732 je bil zaustavljen prodor muslimanskih osvajalcev v zahodno Evropo. Od 10. do 12. stoletja so bili grofje Poitouški hkrati tudi vojvode Akvitanije, mesto Poitiers pa je z leti raslo v svoji pomembnosti. Leta 1152 je bil Poitou s poroko med Eleonoro Akvitanijsko in kasnejšim angleškim kraljem Henrikom II. pod nadzorom Anglije. Pokrajina je bila ponovno združena s Francijo leta 1416, ko je postal njena provinca.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. INSEE. »Produits intérieurs bruts régionaux et valeurs ajoutées régionales de 1990 à 2012«. Pridobljeno 4. marca 2014.
  2. La carte à 13 régions définitivement adoptée, Le Monde, 17 December 2014, accessed 2 January 2015