(Translated by https://www.hiragana.jp/)
Slovenska mitologija - Wikipedija, prosta enciklopedija Pojdi na vsebino

Slovenska mitologija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
S slovenskim mitološkim izročilom je povezano tudi kurentovanje, ki verjetno izvira od predslovanskih staroselcev

Slovénska mitologíja oziroma slovenska predkrščanska vera in njena mitologija spadata v skupino slovanske mitologije oziroma slovanskega verovanja. Ohranjena je preko svetih prostorov, ki so jih po večini prekrile cerkve, in v ljudskem izročilu, ki je stare religiozne vsebine prepletlo s krščanstvom. Posebnost slovenske mitologije je zelo dobra ohranjenost celovitega mitološkega opusa o karantansko-karniolskem božanstvu Kresniku. Tako celovito ohranjeno izročilo je v slovanskem svetu nekaj izjemnega.

Razvoj preučevanja slovenske mitologije

[uredi | uredi kodo]
Kačja glava s hriba Kačja glava na Banjški planoti. Kamnite Kačje glave so bile eden najpomembnejših elementov še zadnjih slovenskih starovercev v 20. stoletju na zahodu Slovenije. Izročilo o kačjih glavah je zbral Pavel Medvešček v knjigi Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih

Pokristjanjevanje slovenskih prednikov se je začelo že po letu 751, ko so Karantanci prišli v proces pokristjanjevanja. V tem času so bili uničeni stari idoli, prikrito dvoverstvo pa se je ohranilo še globoko v dvajseto stoletje na več koncih Slovenije; na Krasu[1][2][3][4][5] v Posočju, Slovenski Istri[6], Banjški planoti,[7][8][9][10][11], v Bohinju[12] in na Dolenjskem[13]. Staroverski[14] bogovi v dobi dvoverstva so znani tudi iz pridige škofa Tomaža Hrena ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani iz katere lahko razberemo, da so Kranjci v 17. stoletju še vedno častili Lado, Plejna in Poberina.[15] Dvoverstvo je povzročilo prepletanje starih izročil z novimi krščanskimi vsebinami. Prvi val pokristjanjevanja se je pričel že v času pred nastopom frankovskega vladarja Karla Velikega, ko je bila Evropa z večino krščanske duhovščine vred skoraj povsem nepismena. Tudi zaradi tega skoraj ni ohranjenih zapisov irskih, furlanskih ali germanskih avtorjev o karantansko-karniolskem verovanju. Poznamo pa listino Franciscusa de Clugia iz 16. avgusta 1331 v kateri je izrazil zahvalo in priznanje udeležencem križarskega pohoda proti Kobaridcem. V listini piše, da so šli "ne brez osebne nevarnosti, vse do kraja Kobarid, v isti škofiji, kjer so med gorami nešteti Slovani častili neko drevo in studenec, ki je bil pri koreninah drevesa, kot boga, izkazujoč ustvarjeni stvari čaščenja, ki se po veri dolguje stvarniku."[16] Pohod, kot je opisan v viru iz 14. stoletja, je edini znani križarski pohod v Evropi (kaj pa baltske križarske vojne proti Pomorjancem, Baltom in Fincem?) in še to več stoletij po uradnem pokristjanjevanju. Obenem moramo upoštevati, da so izvori slovenske mitologije umeščeni na jug nekdanjega poselitvenega prostora, znano pa je, da so strani neba pogosto povezane z določenimi božanstvi[17]. Celovite predkrščanske religije Slovencev le na podlagi virov o slovenski mitologiji ne moremo rekonstruirati, zato si pomagamo s primerjalno mitologijo in drugimi vedami.

Vsebino stare slovenske mitologije je zaradi pomanjkanja pisnih virov danes možno preučevati le s pomočjo etnologije, primerjalne mitologije, lingvistike, arheoastronomije in delno tudi toponomije. Prvi, ki je omenjal slovansko predkrščansko izročilo na področju notranje-avstrijske Kranjske, je bil baron Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Vendar se je Valvasor zapisa o domačem poganskem verovanju lotil na neobjektiven način, tako da je najprej omenil Prokopijev splošen zapis o verovanju Slovanov in potem nekritično prevzel Helmoldove zapise o verovanju zahodno-slovanskih plemen; tako potem tudi sam omenja Radigosta, Prova, Živo, Črnoboga in Svetovita[18]. Kljub temu nam Valvasor v svojem delu ponuja zapise, ki so povezani s starejšim mitološkim izročilom, npr. o čaščenju drevesnih štorov, o boju Lambergarja s češkim velikanom, o kačji deklici Faroniki ali pa o ljubljanskem Povodnem možu, ki je ugrabil lahkomiselno Urško [19].

Kasneje je Anton Tomaž Linhart v svojem delu Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije (1791) poskusil sestaviti slovenski poganski panteon. Linhart se je tudi sam nekritično naslonil na tuje izročilo, vendar pa je že bolj objektiven, ker je že črpal tudi iz domačega izročila. Linhart je trdil, da je bil na čelu starih božanstev Bog, čaščen v gromu in teku ozvezdij, ki pa je vzvišen nad nami. S svetom so bolj povezana nižja božanstva. Linhart loči med bogovi z lastnostjo dobrega in bogovi z lastnostjo slabega. Na vodilno mesto med bogovi dobrega postavlja Svantevida, ki ga imenuje tudi Belinec, Bęlibog in ga skuša povezati tudi s Flynsom. Med dobrimi božanstvi nato omenja Triglava, z oblastjo nad zrakom, zemljo in vodo, nato Radegasta, ki je bil bog veselja, nato Živo, boginjo življenja, Kolędo, boga praznovanja, zatem Božiča, malega boga gostoljubja, Pahoda/Pahod naj bi bil bog vremena, Provo bi lahko bil bog pravičnosti, a Linhart v njegov obstoj ni bil prepričan, Kurent ali Kurenet je naj bi bil bog razuzdanosti, Krodo/Grodo/Gruden pa naj bi bil slovanski Saturn. Med bogovi z lastnostjo slabega na glavno mesto postavlja Čarta oziroma Černiboga, nato pa omenja vraga, zlodeja in hudiča, čeprav jih ima obenem za variacije istega božanstva. Zatem omenja še Škrata in na koncu še Moro, ki povzroča krče v preponi in tiščanje v želodcu. Nekatera Linhartova božanstva imajo domače poreklo, predvsem nekatera dobra božanstva pa je nekritično prepisal iz virov o zahodno-slovanskem staroverstvu in tako namišljeni slovenski panteon povečal s Svantevitom, Provom, Radegastom, Pohadom, Grudnom, Živo. Nasprotno je imena zlih božanstev črpal predvsem iz domače tradicije in tako poleg Černiboga in Čarta omenjal Hudiča, Vraga, Zlodeja, Moro in Škrata[20][21].

Zgodovinski osebnosti domačega Lambergerja in Pegama (to je Čeha) Jana Vitovca sta prevzeli mitološko izročilo o spopadu med gromovnikom Kresnikom in troglavim demonom, verjetno Velesom

Pravilno pot pri preučevanju slovenskega bajeslovja je začrtal šele Valentin Vodnik, ki se je pri preučevanju slovenske mitologije prvi odločil za etnografsko delo na terenu in odkril izročilo o volkodlakih, vedomcih, gorskem možu in gorski ženi, povodnem možu, Torki, Mori, Rokalniku in rojenicah[21]. Eden prvih raziskovalcev, ki je hotel ustvariti zaokrožen panteon slovenskih bogov je bil Matevž Ravnikar - Poženčan, ki pa je v svoje delo Maličje ali Mitologia ob kratkim in Mitologija nekdanjih Slovencov štel tudi grške, rimske in egipčanske bogove.[22].

Slovensko mitologijo je v svoji knjigi o Slovencih raziskoval tudi Rus Jurij Venelin, ki je tudi prvi zapisal ime Slovenci v današnji obliki. Venelinova knjiga Starodavni in današnji Slovenci je izšla 1841 in je prva zgodovina, ki jo je napisal tujec. V poglavju z naslovom Mitologija Slovencev omenja več nižjih mitoloških bitij, vedomce, coprnice in vešče. Nekatere mitološke like je povzemal iz Pohlinove Slovensko-Krainske Grammatike. Med bogove Venelin uvršča Belega boga-Belina; Črnega boga; Peruna, po slovensko ga imenuje Beron; Guslana, kot boga veselja, ki naj bi bil po njegovi mitološki hierarhiji nižji od Pusta; Lado in Bedaja, boga streljanja, uničenja, lova in plena. Venelin ime boga razvije iz čoka, ki so ga kurili od božiča pa do Sv. treh kraljev. Čok so na hrvaškem imenovali tudi badnjak. Venelin Bedaja primerja še z ruskim mitološkim bitjem Kračun, katerega naj bi prav tako praznovali na večer pred Božičem.[23] Na svoj unikaten način je bajeslovje raziskoval Davorin Trstenjak (1817-1890). V periodiki je objavil več člankov, izdal pa je tudi knjižico Triglav, mythologično raziskavanje.[24] Danes so Trstenjakove med akademiki nekatere njegove teorije zavrnjene. V 19. stoletju je mitologijo raziskoval tudi Josip Šuman in ostali, ki so sodelovali pri pisanju knjige Ljudstva Avstro-Ogrske – etnografski in kulturno-zgodovinski oris (Dunaj, Tešen 1881) oziroma pri njegovem desetem zvezku, v katerem so predstavljeni Slovenci. V poglavju Kulturne razmere staroverskih Slovencev Šuman izpostavi boga Svaroga, ki ga postavi za najvišjega boga, stvarnika neba in zemlje, svetlobe in nevihte, kateremu so bili drugi bogovi podrejeni. Poleg tega raziskuje Peruna, ki ga ima za eno od pojavnih oblik Svaroga, slovenskega Triglava pa že takrat primerja s polabskim Triglavom. Predstavi tudi Svetovida, Striboga, Radogosta in Vesno, Lado ter Morano[25] Poleg Šumana je bil pomemben zapisovalec mitološkega izročila Janez Trdina, ki je največ gradiva zbral v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih[26].

V prvi polovici 20. stoletja je velik preskok v preučevanju mitologije naredil Jakob Kelemina s knjigo Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom[27]. Z mitologijo so se ukvarjali tudi Josip Mal[28], France Bezlaj[29], Josip Šašel[30], Ivan Grafenauer[31] in Milko Matičetov[32]. Sergij Vilfan je mitologijo odkrival tudi v pravnih starosvetnostih[33].

Lučki Dedec, 2023 m visoka gora. Mnogo gor, hribov, skalnih tvorb in drugih toponimov je poimenovanih po Babah in Ded(c)ih. Najverjetneje gre za kult prednikov. Značilnost hribov in skal imenovanih Baba ali Babji zob je njihova razklanost.

Predvsem po letu 1990 je preučevanje slovenske mitologije in starega verovanja zelo napredovalo. Po eni strani so etnološki preučevalci na terenu zbrali obsežno gradivo, po drugi strani je pri preučevanju zaznati napredek pri uporabi primerjalne metode. Pomembno delo pri širjenju preučevanja slovenskega bajeslovja je opravil Damjan J. Ovsec, ki je leta 1991 izdal knjigo z naslovom Slovanska mitologija in verovanje[34]. V tej knjigi Ovsec uporabi primerjalni pregled in obenem zastopa hipotezo o htonski, lunarni naravi slovanskega in slovenskega bajeslovja. Za njim je etnolog Slavko Ciglenečki konec devetdesetih z uporabo primerjalne metode pokazal na povezave med Kurentom in antičnim kultom Kibele[35], Andrej Pleterski je na podlagi primerjalne metode rekonstuiral staroverski pomen karantanskega ustoličevanja[36], etnolog Zmago Šmitek pa je leta 2001 pokazal na povezavo med Sv. Jurijem/Jarilom in ozvezdjem Orion [37]. Leta 2001 je obsežno študijo o Volčjem pastirju objavila Mirjam Mencej, ki je z uporabo primerjalne metode Volčjega pastirja uspela povezati predvsem z Velesom in Jarilom[38]. Leto kasneje je Nikolai Mikhailov objavil delo, v katerem slovenskega Kresnika izpeljuje iz Peruna[39]. Šmitek je leta 2004 izdal obsežno delo z naslovom Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti, ki na enem mestu zbere avtorjeva spoznanja, nastala iz etnološkega gradiva in uporabe primerjalne metode[40]. Leta 2008 je Monika Kropej izdala pregledno knjigo o slovenskih mitoloških bitij z naslovom Od ajda do zlatoroga, v katero pa ni vključila vseh mitoloških bitij iz knjig Pavleta Medveščka, npr. prasilo Nikrmano in ostala manj poznana nižja mitološka bitja.[41]

Mitologijo so v zadnjih letih raziskovali tudi drugi samostojni raziskovalci. Primorsko božanstvo Belina je raziskoval Ivo Petkovšek[42], Jože Munih pa raziskuje svete prostore starovercev, ki sta jih odkrila Pavel Medvešček in Rafael Podobnik, na podlagi mističnih energij, ki da jih vsebujejo tako zaznamovani kamni kot prostori, na katerih so postavljene svete skale in druge svete naravne tvorbe[43][44]. Povsem na drugačne temelje je bajeslovno izročilo postavil Jožko Šavlij, ki pa med ostalimi raziskovalci mitologije ni naletel na velik odziv[45][46]. Mitologijo oziroma njene svete prostore in kultne točke je raziskoval tudi Andrej Rant[47], Ilija Popit[48][49] in Janez Bizjak[50] v knjigi Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah ali Odmevi megalitske kulture v slovenski krajini in v njenem kulturnem izročilu. Leopold Sever[51] pa raziskuje mitologijo skozi toponime in preko ljudskega izročila, ki potrjuje obredna umivanja v potoku še sredi dvajsetega stoletja.

Pojavile pa so se tudi nove metode preučevanja, npr. arheoastronomsko raziskovanje obrednih kotov pri povezanih kultnih točkah, kjer je pomembno delo odigral Andrej Pleterski[52]. Preučevalci slovenske mitologije so tudi: Janez Bogataj, Roberto Dapit, Katja Hrobat[53] in Boštjan Kravanja[54]. Posebno mesto pri preučevanju slovenske mitologije ima revija Studia Mythologica Slavica, ki od leta 1998 izhaja enkrat letno in objavlja članke s področja preučevanja slovanskih običajev in slovanske mitologije.

V zadnjem času je slovenska mitologija tudi predmet preučevanja v diplomskih delih[55][56][57][58].

Osnovne poteze slovenske mitologije

[uredi | uredi kodo]

Slovenska mitologija ima največ podobnosti z ostalimi slovanskimi mitologijami in jo zato lahko uvrščamo pod slovansko mitologijo, čeprav ima tako kot vsaka lokalna slovanska tradicija, mnogo edinstvenih mitoloških likov. Glavni značilnosti (balto)slovanske mitologije, ki se kažeta tudi pri slovenski mitologiji, sta glavni mit[59] in vegetacijski mit[60]. Glavni mit govori o borbi gromovnika Peruna z zemeljskim Velesom, v kateri vedno zmaga Perun. Vzrok njune borbe je Velesova kraja Perunove žene, sestre ali živine. Boj gromovnika s htonskim božanstvom se kaže že v Rigvedi. Slovensko različico glavnega mita je Nikolai Mikhailov prepoznal v borbi Kresnika z Vedomcem oziroma krivim Kresnikom[61]. Ko Kresnik premaga nasprotnika začne padati dež pomešan s pšenico, kar simbolizira plodnost. Vegetacijski mit, ki sta ga rekonstruiral Radoslav Katičić in Vitomir Belaj na podlagi baltskih in slovanskih ljudskih pesmi, govori o Jurijevi hoji skozi leto. Na zimski solsticij, Božič se rodi Jurij, deseti sin Peruna, a ga isti dan odnesejo koledniki, Velesovi odposlanci. Mladost preživi v onstranstvu, ker je tukaj zima. Na naš svet se vrne na Jurjevo, ko odklene naravo in prinese pomlad. Na ta dan spozna svojo sestro Maro s katero se poroči na kresni večer. Ob tem prazniku Jurij nastopa pod imenom Ivan Kupalo oziroma Janez Kresnik. Jurij kasneje Maro prevara, na kar ga Mara ubije in se zato spremeni v grdo Morano. Jurij umre samo navidezno, zadnjič se pojavi na božični večer, naslednji dan pa se ponovno rodi.

Slovenska bajeslovna bitja

[uredi | uredi kodo]
Relief Sv. Jurija v Hodišah je morda odgovor na krščansko izročilo; po drugi strani pa Sv. Jurij v slovenskem izročilu pogosto ustreza slovanskemu Jarilu/Jarovitu. Astralno relief ustreza ozvezdju Orion

Mnoga slovenska bajeslovna bitja srečamo tudi pri drugih Slovanih, nekatera pa so bila prevzeta od drugod ali pa so rezultat lokalnega razvoja. Skupni slovenski in slovanski mitološki liki:

  • božanska trojica: Perun, Veles in Mokoš. Po Perunu se pri Slovencih in drugod na Balkanu še danes imenuje roža Perunika, na Gorenjskem je kraj Velesovo in v Prekmurju je potok Mokoš.
  • Jarilo
  • Svarog
  • Beli bog
  • Rusalka je splošno slovanski mitološki lik, na Slovenskem je poznana v Prekmurju. Verjetno obstaja tudi povezava med najstarejšo slovensko pustno masko Ruso, ki predstavlja konja in rusalko, ki je prav tako povezana s konjem in njegovim hrzanjem. V folklori se rusalke pojavljajo v času od pusta do kresa.[62]
  • Baba je mitološko bitje, ki predstavlja duhove prednikov. Njeno nasprotje je Ded. Oba sta povezana s kultom prednikov. V Sloveniji je mnogo hribov[63] in skalnih tvorb[64] poimenovah po Babah in Dedcih, npr. gora Baba v Alpah, Dovška Baba, Babje koleno, Babno polje, Babji zob ali pa hribi Dedniki. Tudi pri pustnih maskah dobimo Babo in Deca.
  • Sojenice oziroma Rojenice. V ljudski folklori se pojavljajo vedno tri ob rojstvu otroka, prva mu sodi mladost, druga zakonsko življenje in tretja smrt. Zraven njih se pojavlja vedno še berač ali popotnik, ki po naključju sliši njihovo sodbo. Predstava o treh ženah, ki napovedo otroku prihodnost je verjetno še iz indoevropske dobe, podobno predstavo dobimo tudi pri germanskih ljudstvih. Pri Rusih so Rojenice oziroma Roždenice povezane z bogom Rodom. V Sloveniji še ni zadostno raziskana morebitna povezava Rojenic z bogom Rodom.
  • Bes

Slovenska mitologija se od slovanske zato razlikuje po nekaterih posebnostih:

  • Kresnik: Nekoč je bil pomembno božanstvo med Karantanci in Karniolci, med drugimi Slovani ni bil poznan ali pa je imel le manjšo vlogo. Čeprav se zdi zelo povezan s kultom Peruna ali Jarila, zaradi česar ga nekateri enačijo s Perunom [61], primerjalna metoda pokaže tudi na podobnosti z indoarijskimi Yimo, Indro in Mitro, obenem pa nastopa kot Gospodar svetovne gore[65]. Kresnik kot bog je izrecno označen za solarno bitje, za razliko od Peruna, kjer imamo po Ovsecevem mnenju opraviti z lunarnim kultom[66]. Njegovo solsticijsko poletno obeležje Kresnika povezuje predvsem s sončnimi božanstvi kakršno je indijski Indra ali egipčanski Ra[21]; ker je omenjen kot Božji sin, bi bil lahko slovenska oblika Svarožiča.
  • Kurent (mitologija) je drugo zelo pomembno slovensko bajeslovno bitje in nima povsem jasnega izvora. Slavko Ciglenečki je odkril podobnosti med borovim gostüvanjem, kurenti in piceki na eni strani in antičnim izročilom o sekanju bora v povezavi s kultom Kibele, ki so jo spremljali kureti in koribanti, na drugi strani[35][67]. Toda Kurent ima glede poljedelske vloge obenem tudi zanimive podobnosti z baltskim bajeslovnim bitjem Curche/Kurke[68].
  • Protistavnost med Perunom in Velesom je pri alpskih Slovanih igrala vse manjšo vlogo, kajti to temo je vedno bolj prehajala na protistavnost med Kresnikom in njegovim nasprotnikom Vedomcem oziroma Kačjo kraljico. Obe božanstvi so Alpski Slovani sicer poznali, o čemer pričajo ljudske pesmi o Sv. Florentinu/Florijanu in Sv. Valentinu[69], po drugi strani pa o Perunu poleg prekmurskega izročila morda pričajo še zgodbe o bajeslovnem Perku[70] in o čarovniku Pjerinu pod hrastom[71]. Obstaja tudi pesmica o Sv. Velku[72].
  • Zlatorog: pripada predslovanskemu izročilu in takšne pripovedke o zlatorogem gamsu najdemo med ostalimi Južnimi Slovani, med Albanci in med Grki [73].
  • čateži: čateži so pijanska bajeslovna bitja iz vzhodne in zahodne Slovenije, za katera je značilno, da zgoraj ljudje, spodaj pa kozli, in da so med ljudi sejali paniko[74]; verjetno gre za vplive starih verovanj v Favna in Pana.
  • Kralj Matjaž: primerjalno gledano ustreza iranskemu Yimi; o spanju kralja pa na svoj način govorijo Irci, Švicarji (junak Grütli), Portugalci (kralj Sebastjan), Čehi (kralj Vencelj) in Srbi (Kraljevič Marko) [75].
  • Kraljevič Marko: ta junak praviloma nastopa v srbskih pripovedkah. Morda je v slovensko izročilo prišel z Uskoki.
  • Belin: to primorsko božanstvo ali bajeslovno bitje morda pripada predslovanskemu venetskemu izročilu ali pa gre za splošno slovansko božanstvo Beli bog oziroma Marjeta Šašel Kos meni, da lahko gre za preplet obeh bogov.[76].

Izmed številnih bajeslovnih bitij je nekdaj imela božanski status večina izmed sledečih:

  • Kresnik
  • Trot, Kresnikov brat[74][77]
  • Vedomec , ki velja za nasprotnika Kresnika[78]
  • Kurent
  • Svetovid, ki so ga nadomestile nekatere cerkve Sv. Vida.
  • Perun, ki je morda istoveten tudi s Perkom
  • Veles, ki je morda istoveten tudi z Velkom
  • morda Perunika, katere ime je preživelo kot Faronika [79]
  • Mokoška [80]
  • Jari/Jarilo[81]
  • Svarog, o katerem so se na Slovenskem in Avstrijskem ohranili toponimi[82]
  • Belin
  • Nikrmana
  • verjetno Svetovid. O njegovi prisotnosti v karantansko-karniolskem prostoru ni enotnega mnenja. Lahko ga poskusimo povezovati s slovenskim čaščenjem Sv.Vida. Svetovit bi lahko npr. bil ostareli modrec, ki v celovški pripovedki nastopa v zgodbi o Herkulesovemu (to je najverjetneje Kresnikovem) boju proti zmaju [83], zanimivo je tudi, da na območju Pake stoji kmetija Svarošek, katere ime je povezano s Svarogom ali Svarožičem, in kmetija leži v bližini cerkve Sv. Vida[84].
  • morda Pehtra/Torka, ki je nastopala kot nekakšna Hekata/Artemida.
  • morda Čarostrelec, ki nastopa kot Perkotov brat[70].
  • Triglav

Slovenska kozmogonija

[uredi | uredi kodo]

Slovenci imajo ohranjene vsaj tri ali štiri predkrščanske kozmogonske mite, to je mite o stvarjenju sveta, ki izvirajo iz predkrščanskega izročila:

  • kozmogonija pred pojavom nebesnih teles (Mengeška bajka): neko božanstvo s pogledom ustvarja svet in nebesna telesa[85].
  • kozmogonija po nastanku nebesnih teles in pred nastankom talne zemlje (Šišenska bajka): Božanstvo, ki je poosebitev Lune, se potopi v morje in iz morskega dna prinese talno zemljo[69][86]. Ta stara bajka ima vzporednice z indijsko mitologijo, kjer je Višnu ustvaril zemljo tako, da se je potopil v morje in jo prinesel iz morskega dna [87].
  • kozmogonija o nastanku ognja: neko božanstvo se spusti v pekel in od tam prinese ogenj[88]. To bajko pogojno lahko uvrstimo v cikel ustvarjanja sveta.
  • zaključek kozmogonije z nastankom plodne zemlje: neko božanstvo je bivalo med ljudmi, nato pa je ljudem zapustilo svoje telo, iz katerega je nastala plodna prst[89].

Nebesna telesa in slovenska mitologija

[uredi | uredi kodo]
»Kamen Troglav« iz istranskih Krkavč morda res izvira še iz predslovanske dobe, vendar pa se je po arheoastronomskih preučevanjih Pleterskega in Puharjeve prostorski križ, ki ga s spremljajočim duhovnim izročilom sestavlja več objektov, vključno s tem kamnom, oblikoval šele v slovanskih časih[90][91]

Predniki Slovencev so tako kot vsa stara ljudstva opazovala nebo. To se kaže tudi v poimenovanjih nebesnih teles: Rimsko cesto so imenovali Mlečna cesta, Šentjanževa pot, Božja cesta in Koruška cesta. Sirij so imenovali Kuzlak ali Pasja zvezda, Crux so imenovali Križ, Svetega Ivana križ, Šmarni križ ali Marijin križec. Za Plejade so uporabljali tudi imena Kura s piščeti, Kokoščica, Kokla, pa tudi Zlatenc, Lasteni, Lašči, Vlašiči. Ursa maior je imel ime Voz Sv. Elije ali Voz Sv. Martina[74]. Planet Jupiter se je imenoval Svetlica, Mars Ognjena zvezda, Venera Jutranja zvezda, Danica, Večernica, Sončnica in druge izpeljanke teh imen. Podobna imena so bila v rabi tudi pri ostalih slovanskih narodih. Za komet so znana imena Curkasta zvezda, Lasata zvezda, Repača (zvezda repatica, zvezda z repam, repasta zvezda), Zarnica ali Zvezda z metlo. Ohranjenih je še vrsto ljudskih zvezdnih imen, za katere pa ne vemo, katerim današnjim imenam zvezdam pripadajo. Imena zvezd so tekom stoletij verjetno prehajala z ene zvezde na drugo. Za Gostosevce poznamo slovensko ime Stožerčiči, na Ruskem pa je Stožar ime za zvezdo severnico.[92][93] Večina od teh imen je povezanih s krščanstvom oziroma je pokristjanjnenih. Po drugi strani v slovenskem izročilu lahko že zelo zgodaj, morda že v 8. stoletju, opazimo staro povezavo med kultom Jarila (Sv. Jurija)in ozvezdjem Orion [94].

Ena od možnih zasnov obrednega kota med tremi kultnimi mesti. Takšne prostorske razporeditve so bile odkrite tudi na ozemlju Karniole in Karantanije

Vzhodnoalpski Slovani in njihovi predniki ter Slovenci v času dvoverja so opazovali nebo. Protistavnost med pomladnim Perunom, bogom strel, in jesenskim Velesom, bogom čred, npr. izhaja iz starodavnega indoevropejskega opazovanja polne pomladanske Lune v ozvezdju Strelec/Sagittarius in jesenske polne Lune v ozvezdju Bik/Taurus[95]. Na sploh je Mesec igral pomembno vlogo v slovenski kakor tudi v slovanski mitologiji: na slovenskem teorijo o lunarnosti oziroma htonski naravi slovanskega in slovenskega bajeslovja zastopa etnolog Damjan J. Ovsec [96].

Na osnovi zapletenega preučevanja ljudskih pesmi je Vlado Nartnik poskušal dokazati astronomske povezave med slovenskimi in slovanskimi bajeslovnimi bitji in nekaterimi astronomskimi kategorijami[69]. Vendar k takemu preučevanju ni uspel pritegniti drugih raziskovalcev. Na drugi strani je Andreju Pleterskemu uspelo prodreti z idejo o obrednem kotu, ki je danes potrjena z nič koliko preizkusi[97][98][99][100][101][102][103]. Preučevanja Pleterskega in njegovega kroga raziskovalcev so pomembna, ker je bilo z njimi arheoastronomsko potrjeno, da so tudi slovanska oziroma slovenska božanstva povezana z astronomskimi kategorijami.

O starih slovenskih šegah

[uredi | uredi kodo]
Cerkljanskega Pusta peljejo pred sodnijo

Velik del ljudskega koledarja s svojimi šegi in praznovanji ima izvore v predkrščanski religiji Slovencev. Mnogo šeg ima danes povsem krščanski pomen, vsebina pa je še predkrščanska in je skupna mnogim slovanskim, pa tudi drugim evropskim narodom. Še staroverski izvor ima na primer mnogo folklore okoli Velike noči[104], barvanje pirhov oziroma pisanic ali pa okraševanje hiše z zelenjem na Božič, božično drevo in blagoslavljanje doma. Prav tako dobimo sledi stare vere še v mnogih rekih, zagovorih in vsakdanjih verovanjih[105], npr. Volčji dnevi od Božiča pa do sv. Treh kraljev, koledniki, pustni liki, pomladni obhodi Kresnic oziromna Ladaric, šege ob rojstvu, poroki[106] in smrti (sedmina, zlivanje vode, zadušnica, itd.)[107].

Nekatere letne šege, ki izvirajo še iz prekrščanske dobe:

  • Koledovanje v smislu božičnega obredja[108]
  • Pustovanje, kurentovanje in Jurjevanje izvirajo iz obredja, povezanega s pojavom prve pomladi[109].
  • Kresovanje je obred kurjenja kresov in je povezan predvsem s Kresnikom[110][111]. Poleg kresovanja na kresni večer, praznik posvečen Kresniku, pa je bilo kresovanje tudi za božični večer. Slednje je bilo namenjeno mlademu soncu, Božiču oziroma Svarožiču.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Čok Boris (2011): Pripoved o poganskem obredu v spodmolu Triglavca. Kras (št: 107/108)
  2. ↑ Čok Boris (2011): Pričevanje o bogu Kresu. Prelože pri Lokvi (A Narrative from Prelože by Lokva about God Kres). Studia Mythologica Slavica XIV, str. 379-380.
  3. ↑ Čok Boris, Placer Ladislav (2011): Trhlovca = lokavska Triglavca, Studia Mythologica Slavica XIV, str. 371-379.
  4. ↑ Čok Boris (2010): Pripoved o poganskem obredu v spodmolu Triglavca, Studia Mythologica Slavica XIII, str. 309-313.
  5. ↑ Čič Tina (2011): Spodmol Triglavca je bil stoletja prizorišče poganskih obredov: Obredni kamen je močna energijska točka. Primorske novice, (sobota, 5.3.2011), [1]
  6. ↑ Izročilo, ki ga je zbiral Slavo Batista in Franjo Ledić v članku: Batista Avdič Anja (2011): Med staroslovanskimi bogovi. [2], Primorske novice, 25.2.2011
  7. ↑ Pavel Medvešček (1992): Osvatina - poganjski ogenj. Etnolog 2, št. 1
  8. ↑ Pavel Medvešček, Rafael Podobnik (1992): Skrivnost in svetost kamna: zgodbe o čarnih predmetih in svetih znamenjih na Primorskem. Založništvo tržaškega tiska, Trst.
  9. ↑ Pavel Medvešček, Rafael Podobnik (2006): Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih. Taura, Nova Gorica.
  10. ↑ Osvatina-poganjski ogenj dokumentarno-igrani film
  11. ↑ Jelenk-sveta gora starovercev dokumentarno-igrani film
  12. ↑ Čop Joža (2006): O Črnem biku ali Čarnem juncu. Studia Mythologica Slavica IX
  13. ↑ Lesar Ladislav (1989): Zdravje iz neznanega potoka: Je voda iz dremožnika res "čudodelna"? Romanja k zdravilnemu potoku so po vojni prenehala Delo, 6.7.1989
  14. ↑ Uporabljen termin "staroverski" se nanaša na predkrščansko religijo na Slovenskem. Uporabljali so ga tudi sami staroverci na zahodu Slovenije, med drugim pa so poznani tudi termini kačarji in ajdje; glej Pavel Medvešček, Rafael Podobnik (2006): Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih. Taura, Nova Gorica. Krščanski izraz "poganski" je diskriminatoren, saj je negativen izraz, ki označuje nekrščansko religijo Slovencev.
  15. ↑ Visočnik Julijana (2010): Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani. V: Studia Mythologica Slavica XIII, 2010, str. 59-74. Založba ZRC SAZU
  16. ↑ Ivo Juvančič (1984): Križarska vojska proti Kobaridcem 1331. Zgodovinski časopis 38 /1-2, Zveza zgodovinskih društev Slovenije.
  17. ↑ primerjaj npr. Makarovič Jan (1998): Od črne boginje do Sina Božjega: Slovensko ozemlje kot sotočje verskih tokov. FDV, Ljubljana str. 59-60.
  18. ↑ Valvasor Janez Vajkard (1984): Slava vojvodine Kranjske. Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 157.
  19. ↑ Valvasor Janez Vajkard (1984): Slava vojvodine Kranjske. Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 182, 248, 251, 306-308.
  20. ↑ Linhart, Anton Tomaž (1981): Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Ljubljana, str. 257-263.
  21. ↑ 21,0 21,1 21,2 Ovsec Damjan J. (1991): Slovanska mitologija in verovanje. Domus, Ljubljana, str. 84-86.
  22. ↑ Stanonik, Marija: Interdisciplinarnost slovstvene folklore. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, str. 272
  23. ↑ Юрий Венелин (2004):Древние и нынешние Словене=Starodavni in današnji Slovenci. Dr. France Prešern, Moskva.; Slovenski prevod: Jurij Venelin (2009): Starodavni in današnji Slovenci. Amalietti & Amalietti, Ljubljana. Str. 142-170.
  24. ↑ D. Trstenjak: Triglav, mythologično raziskavanje. Samozal. D. Trstenjak, 1870.
  25. ↑ Andrej Šiško, ur. (2011): Slovenci = Die Slovenen. Amalietti & Amalietti, Ljubljana.
  26. ↑ Trdina Janez (1996): Bajke in povesti o Gorjancih, ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga
  27. ↑ Jakob Kelemina (1930): Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom. Družba sv. Mohorja, Celje.
  28. ↑ Mal Josip (1940): Slovenske mitološke starine. Glasnik muzejskega društva za Slovenijo. Letnik, XXI, Ljubljana 1940., str. 2.
  29. ↑ Bezlaj France (1950): Nekaj besed o slovenski mitologiji v zadnjih desetih letih. Slovenski etnograf 3/4, str. 342-353.
  30. ↑ Šašel Josip (1952): Leteče procesije ob Gosposvetskem polju. Slovenski etnograf 5, str. 143-159.
  31. ↑ Grafenauer Ivan (1952): Ali je praslovanska beseda bog iranska izposojenka?. Slovenski etnograf 5, str. 237-250.
  32. ↑ Matičetov Milko (1985): O bajnih bitjih Slovencev s pristavkom o Kurentu. Traditiones : zbornik Inštituta za slovensko narodopisje in Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU 14, str. 23-32
  33. ↑ Vilfan Sergij (1996): Zgodovinska pravotvornost in Slovenci. Cankarjeva založba, Ljubljana.
  34. ↑ Ovsec Damjan J. (1991): Slovanska mitologija in verovanje. Domus, Ljubljana.
  35. ↑ 35,0 35,1 Ciglenečki Slavko (1999): Pozni sledovi Kibelinega in Atisovega kulta: O izvoru kurentov in borovega gostivanja. V: Studia Mythologica Slavica II, 1999, str. 21-31. Založba ZRC, Ljubljana, str. 21-31.
  36. ↑ Pleterski Andrej (1999): Mitska stvarnost koroških knežjih kamnov. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana.
  37. ↑ Šmitek Zmago (2001): Astral Symbolism on the Pre-Romanesque Reief in Keutschah (Hodiše). V: Studia Mythologica Slavica IV, 2001, str. 119-140. Založba ZRC, Ljubljana.
  38. ↑ Mencej Mirjam (2001): Gospodar volkov v slovanski mitologiji. Filozofska fakulteta, Tiskarna Utrip d.o.o.,Ljubljana.
  39. ↑ Mikhailov Nikolai (2002): Mythologica slovenica: Poskus rekonstrukcije slovenskega poganskega izročila. Mladika, Trst.
  40. ↑ Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba, Ljubljana.
  41. ↑ Kropej Monika (2008): Od ajda do zlatoroga: slovenska bajeslovna bitja. Mohorjeva, Celovec; Ljubljana; Dunaj.
  42. ↑ Petkovšek Ivo (2005): Belinov kodeks: kdo nam je ugrabil Belina? Ljubljana: Jutro
  43. ↑ Tasi Alja (2011): Energijski spust v drobovje poganstva, [3], Primorske novice (ponedeljek, 6.6.2011)
  44. ↑ Munih Jože (1998): Geomantija v trikotniku. Samozaložba J. Munih.
  45. ↑ Šavlij Jožko (2008): Zlati cvet: bajeslovje Slovencev: duhovna dediščina Karantanije. Bilje: Studio Ro - Humar
  46. ↑ Šavlij Jožko (2010): Zlata ptica : bajeslovje Slovencev: duhovna dediščina Karantanije. Bilje: Studio Ro - Humar
  47. ↑ Rant Andrej (2008): Karni in Veneti v Britaniji in v Alpah: slovenska in britanska paleoetnična izročila v luči evropske prazgodovine. Ljubljana: Prorang
  48. ↑ Popit Ilija (2002): Kračmanove pravljice, zapisal Matija Valjavec; uredil in zbral Ilja Popit Radovljica: Didakta
  49. ↑ Popit Ilija (2007): Kračmanove pravljice, Del 2, Povesti, stare navade in uganke, zapisal Matija Valjavec; uredil in zbral Ilja Popit, Radovljica: Didakta
  50. ↑ Bizjak Janez (2011): Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah ali Odmevi megalitske kulture v slovenski krajini in v njenem kulturnem izročilu. Bled: Inštitut Alpe; Celje: Društvo Mohorjeva družba
  51. ↑ Sever Leopold (2004): Pozabljene vode: Mali vodni viri v občini Ivančna Gorica nekoč in danes. Ivančna Gorica: Turistično društvo
  52. ↑ Primerjaj z: Mareš Jiří J., Pleterski Andrej (2003): Astronomske osnove nekaterih zgodnjesrednjeveških kultnih točk v Pragi. V: Studia Mythologica Slavica VI, 2003, str. 9-36. Založba ZRC, Ljubljana, str. 9-11.
  53. ↑ Hrobat Katja (2010): Ko Baba dvigne krilo: prostor in čas v folklori Krasa, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete
  54. ↑ Kravanja Boštjan (2005): Sveti svet: topografija religioznega prostora na primeru Breginjskega kota, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo
  55. ↑ Gantar Aleša (2007): Pogled na slovensko žensko skozi mitološke like [4] Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
  56. ↑ Gabrič Sara (2010): Ženski liki v slovanski mitologiji [5][mrtva povezava] Univerza v Mariboru, Oddelek za sociologijo
  57. ↑ Halas Jasna (2010): Staroslovenska vera in bogovi [6] Arhivirano 2016-03-05 na Wayback Machine., Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Koper, Kulturni študiji in antropologija
  58. ↑ Keržič Milena (2003): Staroslovenska mitologija in verovanje : pregled skozi zgodovino : diplomska naloga, Univ. v Ljubljani, Teološka fak.
  59. ↑ Toporov Vladimir in Vjačeslav Ivanov (1974): Исследования в области славянскич древностей. Akademija nauk SSSR - Institut slavjanovedenija i balkanistiki, Moskva-Leningrad
  60. ↑ Belaj Vitomir (1998): Hod kroz godinu: mitska pozadina hrvatskih narodnih običaja i vjerovanja. Golden marketing, Zagreb
  61. ↑ 61,0 61,1 npr. glej: Mikhailov Nikolai (2002): Mythologica slovenica: Poskus rekonstrukcije slovenskega poganskega izročila. Mladika, Trst, str. 45-46.
  62. ↑ Татяна Алексеевна Агапкина (2002): Мифопоэтические основы славянского народного календаря: весенне-летний цикл. Indrik, Moskva, str. 354-365.
  63. ↑ Stritar Mojca (2005): Babe in dedci: mitološki sprehod med okamnelimi grešniki. Planinski vestnik 110, št. 11, str. 52-55
  64. ↑ Puc Matjaž in Pleničar Mario (1985): Babe in dedci. Proteus 47, št. 5, str. 167-174
  65. ↑ glej Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba, Ljubljana, str. . 137-178.
  66. ↑ Ovsec Damjan J. (1991): Slovanska mitologija in verovanje. Domus, Ljubljana, str. 110-119.
  67. ↑ Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba, Ljubljana, str. 59.
  68. ↑ Mikhailov Nikolai (2002): Mythologica slovenica: Poskus rekonstrukcije slovenskega poganskega izročila. Mladika, Trst, str. 45-46.
  69. ↑ 69,0 69,1 69,2 Nartnik Vlado (1998): Pogansko bogoslovje slovanskega vzhoda in zahoda v luči slovenskih ljudskih pesmi. V: Studia Mythologica Slavica I, 1998, str. 61- 73. Založba ZRC, Ljubljana, str. 62-63.
  70. ↑ 70,0 70,1 Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba, Ljubljana, str. 160.
  71. ↑ Šmitek Zmago (2003): Sledovi potujočih duš: Vedomci, kresniki in sorodna bajeslovna bitja. ZRC-SAZU, Ljubljana, str. 15.
  72. ↑ Nartnik Vlado (1998): Pogansko bogoslovje slovanskega vzhoda in zahoda v luči slovenskih ljudskih pesmi. V: Studia Mythologica Slavica I, 1998, str. 61- 73. Založba ZRC, Ljubljana, str. 63.
  73. ↑ Kropej Monika(2005): Bajeslovje: Verski in predstavni svet ljudi, ki temelji na mitih. V: Bogataj Janez et. al. (2005): Narodna kulturna dediščina. Zavod za varstvo kulturne dediščine, tiskarna Atlantik, Ljubljana. Str. 42.
  74. ↑ 74,0 74,1 74,2 Kropej Monika(2005): Bajeslovje: Verski in predstavni svet ljudi, ki temelji na mitih. V: Bogataj Janez et. al. (2005): Narodna kulturna dediščina. Zavod za varstvo kulturne dediščine, tiskarna Atlantik, Ljubljana. Str. 39.
  75. ↑ Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba, Ljubljana, str. 51.
  76. ↑ glej v: Šašel Kos Marjeta (2001): Belin. V: Studia Mythologica Slavica II, 1999, str. 9-16. Založba ZRC, Ljubljana, str. 9-16.
  77. ↑ Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba, Ljubljana, str.160.
  78. ↑ Glej v: Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba, Ljubljana, str. 179-193.
  79. ↑ Nartnik Vlado (1998): Pogansko bogoslovje slovanskega vzhoda in zahoda v luči slovenskih ljudskih pesmi. V: Studia Mythologica Slavica I, 1998, str. 61- 73. Založba ZRC, Ljubljana, str. 62.
  80. ↑ Ovsec Damjan J (1991): Slovanska mitologija in verovanje. Domus, Ljubljana, str. 175.
  81. ↑ glej v: Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba, Ljubljana, str. 87-135.
  82. ↑ Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba, Ljubljana, str. 155, 331.
  83. ↑ Dapit Roberto, Kropej Monika (2004): Zlatorogovi čudežni vrtovi. Didakta, Radovljica, str. 38.
  84. ↑ glej v: Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba, Ljubljana, str. 331.
  85. ↑ Šmitek Zmago (2000): Od kod je ta svet?: Slovenske pripovedi o poreklu stvarstva. Didakta, Radovljica, str. 15.
  86. ↑ Šmitek Zmago (2000): Od kod je ta svet?: Slovenske pripovedi o poreklu stvarstva. Didakta, Radovljica, str. 10.
  87. ↑ Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba, Ljubljana, str 11-13.
  88. ↑ Šmitek Zmago (2000): Od kod je ta svet?: Slovenske pripovedi o poreklu stvarstva. Didakta, Radovljica, str. 16.
  89. ↑ Šmitek Zmago (2000): Od kod je ta svet?: Slovenske pripovedi o poreklu stvarstva. Didakta, Radovljica, str. 18.
  90. ↑ Pleterski Andrej, Puhar Jana: Krkavški Kamen v ustnem izročilu in v sklopu obredne prostorske strukture. V: Studia Mythologica Slavica VIII, 2005. Založba ZRC, Ljubljana.
  91. ↑ Župančič Matej, ur. (2008): Krkavčanski kamen. Histria Editiones, Koper=Capodistria
  92. ↑ Matičetov Milko (1974): Zvezdna imena in izročila o zvezdah med Slovenci. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike; Zv. 2, str. 43-90.
  93. ↑ Matičetov Milko (1976/77): Dvoje gledanj na zvezdna imena. Jezik in slovstvo; 22, str. 249-251.
  94. ↑ glej v: Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba, Ljubljana, str. 122.
  95. ↑ o indoevropejski uporabi imen teh dveh ozvezdij glej v: Plunket Emmeline (1997): Calendars and Constellations of the Ancient World. John Murray, London.
  96. ↑ glej v: Ovsec Damjan J. (1991): Slovanska mitologija in verovanje. Domus, Ljubljana.
  97. ↑ Mahaček, Jiři , Pleterski Andrej (2000): Staroslovanske kultne strukture na Pohanskem pri Břeclavu (Češka republika). V: Studia Mythologica Slavica III, 2000, str. 9-22. Založba ZRC, Ljubljana.
  98. ↑ Pleterski Andrej (2002): Pravno-kultne strukture v prostoru Altenerdinga na Bavarskem. V: Studia Mythologica Slavica IV, 2002, str. 19-41. Založba ZRC, /Ljubljana.
  99. ↑ Mareš Jiří J., Pleterski Andrej (2003): Astronomske osnove nekaterih zgodnjesrednjeveških kultnih točk v Pragi. V: Studia Mythologica Slavica VI, 2003, str. 9-36. Založba ZRC, Ljubljana.
  100. ↑ Belak Mateja,Pleterski Andrej (2004): Strukture v prostoru Lauterhofna na Bavarskem. V: Studia Mythologica Slavica VII, 2004, str. 43-61. Založba ZRC, Ljubljana.
  101. ↑ Kaiser Karmen (2004): Obredni kot in zgodnjesrednjeveško grobišče na Brezju nad Zrečami. V: Studia Mythologica Slavica VII, 2004, str. 79-88. Založba ZRC, Ljubljana.
  102. ↑ Pleterski Andrej, Puhar Jana: Krkavški Kamen v ustnem izročilu in v sklopu obredne prostorske strukture. V: Studia Mythologica Slavica VIII, 2005, str. 57-74. Založba ZRC, Ljubljana.
  103. ↑ Pleterski Andrej (2006): Poliški tročan. V: Studia Mythologica Slavica IX, 2006, str. 41-58. Založba ZRC, Ljubljana.
  104. ↑ Ovsec Damijan J. (2010): Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu. Modrijan, Ljubljana
  105. ↑ Uporabljen termin verovanja in ne vraževerje, saj je slednji slabšalen in zaradi tega diskriminatoren. Med različnimi verovanji in verami ni vrednostne razlike.
  106. ↑ Гура А.В. (2012): Брак и свадьба в славянской народной культуре: семантика и символика, Традиционная Духовная Культура Славян. Современные исследования, Indrik, Moska
  107. ↑ Плотникова А.А.(2004): Этнолингвистическая география Южной Славии, Традиционная Духовная Культура Славян. Современные исследования, Indrik, Moskva
  108. ↑ Kuret Niko (1965-1971): Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime, Mohorjeva družba, Celje.
  109. ↑ Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba, Ljubljana, str. 130.
  110. ↑ Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba, Ljubljana, predvsem str. 172-173
  111. ↑ Ovsec Damjan J. (1991): Slovanska mitologija in verovanje. Domus, Ljubljana, str. 265-268.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Slovenska mitologija.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Slovenska_mitologija&oldid=6183526«