Hedonizem
Hedonízem (iz grščine ἡδονή, edoné "zadovoljstvo") se nanaša na družino teorij, ki jim je skupno, da ima užitek v njih osrednjo vlogo. Psihološki ali motivacijski hedonizem trdi, da človeško vedenje določajo želje po povečanju užitka in zmanjšanju bolečine.[1][2] Normativni ali etični hedonizem pa ne govori o tem, kako dejansko ravnamo, ampak kako bi morali ravnati: zasledovati bi morali užitek in se izogibati bolečini.[2] Aksiološki hedonizem, ki se včasih obravnava kot del etičnega hedonizma, je teza, da ima samo užitek notranjo vrednost.[1][3][4] V zvezi z blaginjo ali tem, kaj je dobro za nekoga, je to teza, da sta užitek in trpljenje edini sestavini blaginje.[5] Te tehnične opredelitve hedonizma v filozofiji, ki običajno veljajo za ugledne miselne šole, je treba razlikovati od načina uporabe izraza v vsakdanjem jeziku, ki se včasih imenuje »ljudski hedonizem«. V tem pomenu ima negativno konotacijo, povezano z egoističnim zasledovanjem kratkoročne zadovoljitve s predajanjem čutnim užitkom brez upoštevanja posledic.[2][6]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 Moore, Andrew (2019). »Hedonism«. The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Metaphysics Research Lab, Stanford University. Pridobljeno 29. januarja 2021.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Weijers, Dan. »Hedonism«. Internet Encyclopedia of Philosophy. Pridobljeno 29. januarja 2021.
- ↑ »Psychological hedonism«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 29. januarja 2021.
- ↑ Haybron, Daniel M. (2008). The Pursuit of Unhappiness: The Elusive Psychology of Well-Being. Oxford University Press. str. 62.
- ↑ Crisp, Roger (2017). »Well-Being: 4.1 Hedonism«. The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Metaphysics Research Lab, Stanford University.
- ↑ »Hedonism«. www.merriam-webster.com (v angleščini). Pridobljeno 30. januarja 2021.