Koku

Koku (石いし) je na kitajski osnovi izpeljana japonska enota za prostornino. 1 koku je enakovreden 10 do (斗と) ali približno 180 litrom^[1] ali približno 150 kilogramov. Po drugi strani se pretvori v 100 šō in 1000 gō.^[2] En gō je prostornina »riževe skodelice«, plastične merilne skodelice, ki je priložena komercialnim japonskim kuhalnikom za riž.^[3]

Koku so na Japonskem običajno uporabljali za suho mero (enota prostornine za merjenje razsutega blaga, ki ni tekoče in ki je bilo običajno poslano in prodano v standardiziranih posodah, kot so sodi). Količina proizvodnje riža, merjena v kokujih, je bila metrika, s katero je bila ovrednotena velikost fevdalne domene (han). Fevdalni gospod je veljal za razred daimjo le, če je njegova domena znašala najmanj 10.000 kokujev.^[4] Praviloma je en koku veljal za zadostno količino riža za enoletno prehrano ene osebe.^[5]

Kitajska enakovredna ali sorodna enota za prostornino je ši ali dan (kitajsko: 石いし; pinjin: ší, dàn; Wade–Giles: ših, tan, znan tudi kot hu (斛; hú; hu), zdaj približno 103 litre, vendar v preteklosti približno 59,44 litra.

Sodobna enota

Natančen sodobni koku je izračunan na 180,39 litra, kar je 100-kratna prostornina sodobnega šō-ja. Ta sodobni koku je v bistvu opredeljen kot enak kokuju iz obdobja Edo (1600–1868), in sicer 100-kratnik šōšš, ki je enak 64827 kubičnim bu v tradicionalnem merilnem sistemu šakanhō.

Izvor sodobne enote

Kjo-masu (京きょう枡ます, "Kyoto masu"), napol uradno merilno škatlo one shō od poznega 16. stoletja pod Daimyo Nobunago, so začeli izdelovati v drugačni (večji) velikosti v zgodnjem obdobju Edo, nekje v 1620-ih.^[6] Njegove mere, podane v tradicionalnem japonskem sistemu enot za dolžino shaku, so bile 4 sonca 9 bu kvadratnih krat 2 sonca 7 bu globine. Njegova prostornina, ki jo je bilo mogoče izračunati z množenjem, je bila:

1 koku = 100 shō = 100 × (49 bu × 49 bu × 27 bu) = 100 × 64,827 cubic bu^[6]

Čeprav se je to v zgodnjih dneh imenovalo šin kjō-masu ali "nova" merilna skodelica, je njena uporaba izpodrinila staro mero na večini območij na Japonskem, dokler ni edino mesto, kjer so še vedno uporabljali staro skodelico (edo-masu) je bilo mesto Edo, vlada Eda pa je leta 1669 sprejela edikt (Kanbun 9), s katerim je kjō-masu razglasila za uradni državni merilni standard.

Sodobna merilna uredba

Ko je bil leta 1891 razglašen japonski zakon o uteži in merah, je definiral enoto šō kot zmogljivost standardnega kjo-masu 64827 kubičnih bu. Isti zakon je določil tudi dolžino šaku kot 10⁄33 metra. Metrični ekvivalent sodobnega šō je 2401⁄1331 litrov.[20] Sodobni koku je torej 240.100⁄1331 litrov ali 180,39 litra.^[7]

Sodobni šaku, ki je tukaj definiran, naj bi bil enak tako imenovanemu setčū-šaku (setčū-džaku ali »kompromisni šaku«), ki meri 302,97 mm, kar je srednja vrednost med dvema različnima standardoma kane-džaku.^[8] Raziskovalec je poudaril, da bi morale skodelice (šin) kjō-masu uporabljati take-džaku, ki so bili 0,2 % daljši. Vendar pa dejanske merilne skodelice v uporabi ni povsem dosegel metrike take šaku, in ko je japonsko ministrstvo za finance zbralo dejanske vzorce masu iz cehov masu-za (cehov merilnih skodelic) vzhodne in zahodne Japonske, je ugotovilo, da so bile meritve blizu povprečju take-džaku in kane-džaku.^[9]

Lesni koku

Lesni koku ali »pomorski koku« je opredeljen kot enak 10 kubičnim šaku v lesni ali ladijski industriji v primerjavi s standardnim kokujem, ki meri 6,48 kubičnih šaku. Koku iz lesa je običajno sprejet kot enakovreden 120 čevljev deske, vendar se v praksi lahko pretvori v manj. V metričnih merah je 1 les koku približno 278,3 litra.

Zgodovinska uporaba

Natančna mera, ki se zdaj uporablja, je bila oblikovana okoli leta 1620, vendar uradno sprejeta za celotno Japonsko šele v obdobju Kanbun (1660).

Fevdalna Japonska

Pod Šogunatom Tokugava (1603–1868) v obdobju Edo japonske zgodovine je imela vsaka fevdalna domena oceno svojega potencialnega dohodka, znano kot kokudaka ((石高こくだか) proizvodni donos), ki je delno določala njen prednostni vrstni red na šogunskem dvoru. Najmanjša kokudaka, ki je imetnika fevda kvalificirala za naziv daimjo, je bila 10.000 kokujev (v vrednosti 705,53 milijona ¥ (2016) (kar ustreza 719,91 milijona ¥ ali 6,6 milijona ameriških dolarjev v 2019) in Kaga han (加賀かが藩はん), največji fevd (razen šōguna) se je imenoval »domena milijona kokujev«. Njegovo imetje je skupaj znašalo približno 1.025.000 kokujev (v vrednosti 72,3 milijarde ¥ (2016) (kar ustreza 73,77 milijarde ¥ ali 676,77 milijona USD v 2019). Številni samuraji, vključno s hatamotom ((旗本はたもと, "Varuh prapora") - samuraj na visokem položaju), so prejemali dohodek v kokujih, nekaj pa jih je namesto tega prejemalo plačo.

Kokudaka je bilo v večini krajev opisano kot rjavi riž (genmai), z izjemo dežele, ki ji je vladal klan Sacuma, kjer so poročali o neoluščenem rižu (momi (籾もみ). Ker je ta praksa vztrajala, je treba preteklo japonsko statistiko proizvodnje riža prilagoditi za primerjavo z drugimi državami, ki poročajo o proizvodnji brušenega ali poliranega riža.

Celo v nekaterih delih regije Tōhoku ali Ezo (Hokaido), kjer riža ni bilo mogoče gojiti, se je gospodarstvo še vedno merilo v kokujih, drugi pridelki pa so bili pretvorjeni v njihovo enakovredno vrednost v smislu riža. Kokudaka se ni prilagajala iz leta v leto, zato so imeli nekateri fevdi večja gospodarstva, kot je kazal njihov nominalni koku, zaradi melioracije zemlje in razvoja novih riževih polj, kar jim je omogočilo financiranje razvojnih projektov.

Kot merilo razreda tovorne ladje

Koku so uporabljali tudi za merjenje količine, ki jo lahko nosi ladja, ko je bil ves tovor riž. Manjše ladje so nosile 50 kokujev (7,5 ton), največje pa več kot 1000 kokujev (150 ton). Največje ladje so bile večje od vojaških plovil v lasti šogunata.

V popularni kulturi

Hjakumangoku Macuri ( (百ひゃく万まん石せきまつり) Festival milijona kokujev) v Kanazavi na Japonskem praznuje prihod daimjo Maeda Tošiie v mesto leta 1583, čeprav se je Maedin dohodek povečal na milijon kokujev šele po bitki pri Sekigahari leta 1600.

Roman Jamesa Clavella Šōgun obsežno uporablja merilo koku kot sredstvo za zaplet mnogih glavnih likov kot metodo nagrajevanja, kaznovanja in vabljenja. Čeprav je fikcija, prikazuje pomen fevda, riževe mere in plačil.

Sklici

↑ Hayek, Matthias; Horiuchi, Annick, eds. (2014). Listen, Copy, Read: Popular Learning in Early Modern Japan.[1] BRILL. p. 195, note 39. ISBN 978-9-00427-972-8.
↑ Cardarelli, François (2003). "3.5.2.4.13.3 Old Japanese Units of Capacity"[2]. Encyclopaedia of Scientific Units, Weights and Measure. Translated by M.J. Shields. Springer Science & Business Media. p. 151. ISBN 1-85233-682-X.
↑ Andoh, Elizabeth (2012). Washoku: Recipes from the Japanese Home Kitchen: A Cookbook.[3] Ten Speed Press. p. 136. ISBN 978-0-307-81355-8.
↑ Curtin, Philip D. (2002) [2000]. The World and the West: The European Challenge and the Overseas Response in the Age of Empire (revised ed.).[4] Cambridge University Press. p. 159. ISBN 0-52189-054-3.
↑ Francks, Penelope (2006). Rural Economic Development in Japan: From the Nineteenth Century to the Pacific War.[5] Routledge. p. xvii. ISBN 1-134-20786-7.
↑ ^6,0 ^6,1 Amano (1979), str. 10–13.
↑ Midorikawa (2012), str. 99: "1.803,9 cm³".
↑ Between the common people's Matashiro-jaku, 302.37 mm and the bakufu's official Kyōho-jaku 303.36 mm.
↑ JWMA (1978), str. 2: "The results of measuring original vessels at both the East and West Masu-za yielded (a value) near the average of take-jaku and magari-jaku (=kane-jaku) 東西とうざい両りょう桝座の原器げんきの測定そくてい結果けっかでは、竹たけ尺じゃくと曲まがり尺じゃくの平均へいきんした長ながさに近ちか".

Literatura

Amano, Kiyoshi 天野あまの清きよし (1979), "Kyōmasu to Edomasu" 京きょう枡ますと江戸えど枡ます, Keiryōshi Kenkyū: Journal of the Society of Historical Metrology, Japan (in Japanese), 1 (1): 10–19
Central Bureau of Weights and Measures The Department of Agriculture and Commerce in Japan (1914), Weights and Measures in Japan: Past and Present, hdl:2027/uc1.$c174918
JWMA (Japan Weights and Measures Association) 日本にっぽん計量けいりょう協会きょうかい (1978), Keiryō hyakunen-shi 計量けいりょう百ひゃく年ねん史し
Midorikawa, Kazuo 水鳥みどり川がわ和夫かずお (2012), "Chūsei higashi nihon ni okeru shiyō masu no yōseki to hyōjun masu" 中世ちゅうせい東日本ひがしにっぽんにおける使用しよう升ますの容積ようせきと標準ひょうじゅん升ます [Volume of used masu and standard masu in medieval eastern Japan], Shakai keizai shigaku (in Japanese), 78 (1): 99–118

[1] Hayek, Matthias; Horiuchi, Annick, eds. (2014). Listen, Copy, Read: Popular Learning in Early Modern Japan.[1] BRILL. p. 195, note 39. ISBN 978-9-00427-972-8.

[2] Cardarelli, François (2003). "3.5.2.4.13.3 Old Japanese Units of Capacity"[2]. Encyclopaedia of Scientific Units, Weights and Measure. Translated by M.J. Shields. Springer Science & Business Media. p. 151. ISBN 1-85233-682-X.

[3] Andoh, Elizabeth (2012). Washoku: Recipes from the Japanese Home Kitchen: A Cookbook.[3] Ten Speed Press. p. 136. ISBN 978-0-307-81355-8.

[4] Curtin, Philip D. (2002) [2000]. The World and the West: The European Challenge and the Overseas Response in the Age of Empire (revised ed.).[4] Cambridge University Press. p. 159. ISBN 0-52189-054-3.

[5] Francks, Penelope (2006). Rural Economic Development in Japan: From the Nineteenth Century to the Pacific War.[5] Routledge. p. xvii. ISBN 1-134-20786-7.

[FOOTNOTEAmano197910–13-6] 6,0 ^6,1 Amano (1979), str. 10–13.

[7] Midorikawa (2012), str. 99: "1.803,9 cm³".

[8] Between the common people's Matashiro-jaku, 302.37 mm and the bakufu's official Kyōho-jaku 303.36 mm.

[9] JWMA (1978), str. 2: "The results of measuring original vessels at both the East and West Masu-za yielded (a value) near the average of take-jaku and magari-jaku (=kane-jaku) 東西とうざい両りょう桝座の原器げんきの測定そくてい結果けっかでは、竹たけ尺じゃくと曲まがり尺じゃくの平均へいきんした長ながさに近ちか".

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]