Tokijska cesarska palača
![](https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/1/12/Imperial_Palace_Tokyo_Panorama.jpg/250px-Imperial_Palace_Tokyo_Panorama.jpg)
![](https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/e/e1/Imperial_Palace_Tokyo_Map.png/220px-Imperial_Palace_Tokyo_Map.png)
![](https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/7/7a/Tokyo_Imperial_Palace_Aerial_photograph_2019.jpg/220px-Tokyo_Imperial_Palace_Aerial_photograph_2019.jpg)
Cesarska palača v Tokiu (
Zgrajena je na mestu starega gradu Edo. Skupna površina vključno s parki znaša 3,41 kvadratnih kilometrov. Leta 1980, v času japonskega nepremičninskega balona, so palačo vrednotili za večjo vrednost kot vse nepremičnine v državi Kaliforniji.[1][2]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Grad Edo
[uredi | uredi kodo]Po kapitulaciji šogunata in obnovi Meidži, so prebivalci, vključno s šogunom Tokugavo Jošinobujem, morali izprazniti prostore gradu Edo. Ko je 26. novembra 1868 zapustil Kjotsko cesarsko palačo, je cesar prišel na grad Edo na njegovo novo prebivališče in ga preimenoval v grad Tōkei (
Prejšnji požari so uničili območje Honomaru (
Stara palača
[uredi | uredi kodo]![](https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/0/08/Tokyo_Imperial_Palace_pic_08.jpg/220px-Tokyo_Imperial_Palace_pic_08.jpg)
V obdobju Meidži je večina strukture gradu Edo izginila. Nekatere so podrli, da bi naredili prostor za druge stavbe, druge so uničili potresi in požari. Na primer, leseni dvojni most (
Glavna sprejemna dvorana je bila osrednji del palače. To je bila največja stavba v kompleksu. Gostje so bili tam sprejeti na javne prireditve. Površina je bila več kot 223 tsubo ali približno 737,25 m². V notranjosti je bil kasetiran strop v tradicionalnem japonskem slogu, medtem ko so bila tla iz parketa. Streha je bila oblikovan podobno Kjotski cesarski palači, vendar pa je bila pokrita z bakrenimi ploščami namesto skodle iz japonske ciprese (Chamaecyparis obtusa).
V poznem Taišō in zgodnjem obdobju šōwa, so dodali več betonskih zgradb, kot je sedež Ministrstva za cesarske zadeve in Tajni svet. Te strukture kažejo samo odtenke japonskih elementov.
Od leta 1888 do 1948 se je kompleks imenoval Palačni grad (
Po uničenju obsežne palače iz obdobja Meidži, je bila nova glavna palačna dvorana (
Notranje podobe stare Meidžijeve palače, ki je bila uničena med drugo svetovno vojno
-
Higašidamari-no-Ma
-
Čigusa-no-Ma
-
Hōmei-Den
-
Kiri-no-Ma
-
Nišidamari-no-Ma
Današnja palača
[uredi | uredi kodo]Sedanja Cesarska palača zajema manjši del nekdanjega gradu Edo. Sodobna palača Kjūden (
Razen Agencije za cesarske zadeve in Vzhodni park, je palača v glavnem zaprta za javnost. Vsako novo leto (2. januarja) in na cesarjev rojstni dan, se javnosti dovoli vstop skozi Nakamon (notranja vrata), kjer se zbirajo na trgu Kjuden Totei pred sprejemno dvorano Chowaden. Cesarska družina se pojavi na balkonu pred množico, cesar pa ima običajno kratek nagovor v pozdrav in zahvalo obiskovalcem in jim želi dobro zdravje in blagoslov.
Vsako leto 1. januarja v palači poteka konvencije poezija, ki se imenuje Utakai Hadžime.[8] Stari deli honmaru, ninomaru in sannomaru so zdaj vključeni v Vzhodni park, območje za javni dostop, kjer so tudi upravne in druge javne zgradbe.
Park Kitanomaru se nahaja na severu in je nekdanje severno obzidje gradu Edo. To je javni park, v njem je tudi dvorana Nippon Budokan. Na jugu so zunanji vrtovi cesarske palače (Kōkjo-gaien), ki so tudi javni park.
Območje
[uredi | uredi kodo]Kjūden
[uredi | uredi kodo]![](https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/e/e6/Imperial_Palace_Tokyo_Kyuden_2_by_D_Ramey_Logan.jpg/220px-Imperial_Palace_Tokyo_Kyuden_2_by_D_Ramey_Logan.jpg)
![](https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/f/f6/Emperor_of_Japan_Birthday_Akihito_2017.png/220px-Emperor_of_Japan_Birthday_Akihito_2017.png)
Cesarska palača in sedež agencije za cesarske zadeve je v nekdanjem Nišinomaru območju (zahodno podgradje) gradu Edo.[9]
Glavne stavbe območja palače, vključno glavna palača, so bile hudo poškodovane v požaru maja 1945. Današnja palača je sestavljena iz več modernih struktur, ki so med seboj povezane. Palačni kompleks je bil dokončan leta 1968 in je bil izdelan iz jekla, uokvirjen z armiranobetonsko konstrukcijo, z dvema nadstropjema nad tlemi in enim podzemnim. Zgradbe cesarske palače je zgradila Takenaka Corporation v modernističnem slogu z jasnimi japonskimi arhitekturnimi referencami, kot so čopaste strehe z velikimi zatrepi, stebri in tramovi.
Kompleks je sestavljen iz šestih kril, vključno z:
- Seiden - državna dvorana za protokolarne zadeve
- Hōmeiden - državna banketna dvorana
- Čōvaden – sprejemna dvorana
- Rensui - jedilnica
- Čigusa Čidori dnevna soba in
- Cesarjeva delovna pisarna
Dvorane so Minami-Damari, Nami-no-Ma, več hodnikov, Kita-Damari, Šakjō-no-Ma, Šunju-no-Ma, Seiden-Sugitoe (Kaede), Seiden-Sugitoe (Sakura), Take-no-Ma, Ume-no-Ma in Macu-no-Ma.[10] Znani Nihonga umetniki (nihonga so slike, ki so narejene v skladu s tradicionalnimi japonskimi umetniškimi konvencijami, tehnikami in materiali), kot je Maeda Seison so dobili naročilo za umetniška dela.
Kjūden se uporablja tako za sprejemanje državnih gostov kot za uradne državne slovesnosti in funkcije. Macu-no-Ma je prestolna soba. Cesar sprejema predsednika vlade v tej sobi, kot tudi imenuje ali razrešuje veleposlanike in ministre države. To je tudi prostor, kjer sta imenovana predsednik vlade in vrhovni sodnik.
Park Fukiage
[uredi | uredi kodo]![](https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/d/d9/East_Garden_photo_D_Ramey_Logan.jpg/225px-East_Garden_photo_D_Ramey_Logan.jpg)
Park Fukiage nosi ime iz obdobja Edo in se uporablja kot stanovanjska površina za cesarsko družino.
Palača Fukiage Ōmija (吹
V območju palače so tri palačna svetišča (
Vzhodni park
[uredi | uredi kodo]Vzhodni park je tam, kjer se nahaja večina upravnih stavb za palačo in zajema nekdanje področje Honmaru in Ninomaru gradu Edo, skupaj 210.000 m². Tukaj je tudi cesarska Tokagakudo glasbena dvorana, glasbeni oddelek za upravne slovesnosti cesarske družine, arhiv in oddelek za mavzoleje, objekti za stražo, kot je Saineikan dodžo in muzej cesarskih zbirk.
Več objektov, ki so bili dodani od obdobja Meidži so sčasoma odstranili zaradi ureditve Vzhodnega parka. Leta 1932 je bila zgrajena Kuretake-rjō kot spalnica za cesarske princese, pa tudi ta stavba je bila odstranjena pred gradnjo sedanjih vrtov. Druge stavbe, kot so hlevi in stanovanja so bile odstranjene zaradi sedanje konfiguracije parka.
Gradbena dela so se začela leta 1961 z novim ribnikom v Ninomaru, kot tudi popravilom in obnovo različnih ohranjenih stolpov in objektov iz obdobja Edo. 30. maja 1963 je japonska vlada območje razglasila kot »poseben zgodovinski relikt« v smislu zakona o varstvu kulturne objektov.
Tōkagakudō (glasbena dvorana)
[uredi | uredi kodo]Tōkagakudō (
Park Ninomaru
[uredi | uredi kodo]Simbolna drevesa, ki predstavljajo vsako prefekturo na Japonskem so posajena v severozahodnem vogalu območja Ninomaru. Takšna drevesa so darovali iz vsake prefekture in jih je skupno 260 in 30 sort.
![](https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/d/dd/Suwano-chaya_Tea_House_photo_D_Ramey_Logan.jpg/220px-Suwano-chaya_Tea_House_photo_D_Ramey_Logan.jpg)
Suva no čaja
[uredi | uredi kodo]Suva no čaja (諏
Kitanomaru
[uredi | uredi kodo]Park Kitanomaru je na severu, na območju nekdanjega severnega obzidja gradu Edo. To je javni park in je mesto dvorane Nippon Budokan.
Ta park vsebuje bronast spomenik kneza Kitaširakava Jošihisa (
Kōkjo-gaien
[uredi | uredi kodo]Na jugu so veliki zunanji vrtovi cesarske palače, ki so tudi javni park. V njih stoji bronast spomenik samuraja Kusunoki Masašige (
Galerija
[uredi | uredi kodo]-
Stavba agencije za cesarsko družino,zgrajena v 1930-ih
-
Stavba nekdanjega Tajnega sveta na območju Vzhodnega parka, ena redkih v zahodnem slogu iz predvojne dobe šowa
-
Palačno območje novembra 2009 ob praznovanju obletnice Akihitovega kronanja
-
Sprehajališče v Vzhodnem parku
-
Hasuikebori lotosov jarek
-
Fudžimi-jagura (stolp gore Fudži), stražni stolp znotraj palačnega območja
-
Ribnik v Vzhodnem parku
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Ian Cowie (7. avgust 2004). »Oriental risks and rewards for optimistic occidentals«. The Daily Telegraph. Telegraph.co.uk. Pridobljeno 7. maja 2013.
- ↑ Edward Jay Epstein (17. februar 2009). »What Was Lost (and Found) in Japan's Lost Decade«. Vanity Fair. VF Daily. Pridobljeno 2. septembra 2011.
- ↑ »
皇居 ‐通信 用語 の基礎 知識 «. Wdic.org. 4. februar 2010. Pridobljeno 14. septembra 2015. (japonsko) - ↑ »Rebuilding "Edo-jo" Association«. Pridobljeno 17. septembra 2008.
- ↑ Daily Yomiuri NPO wants to restore Edo Castle glory March 21, 2013
- ↑ »Time Wears on Imperial Shelter«. The Japan News. Yomiuri Shimbun. 1. avgust 2015. Pridobljeno 1. avgusta 2015.
- ↑ »The Imperial Residence«. The Imperial Household Agency. Pridobljeno 22. avgusta 2015.
- ↑ »Ceremony of the Utakai Hajime«. Imperial Household Agency. Pridobljeno 13. novembra 2012.
- ↑ Takahiro Fukada (20. januar 2010). »Imperial Palace resides in otherworldly expanse: History abounds in cultural and religious preserve in heart of metropolis«. The Japan Times. str. 3.
- ↑ »The Imperial Palace: Photos«. kunaicho.go.jp. Imperial Household Agency. Pridobljeno 14. septembra 2015.
- ↑ »The Imperial Palace and other Imperial Household Establishments«. Imperial Household Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. februarja 2008. Pridobljeno 16. oktobra 2008.