Šintoistično svetišče
Šintoistično svetišče (
Splošno
[uredi | uredi kodo]Strukturno je šintoistično svetišče običajno sestavljeno iz več zgradb.
Honden (
Čeprav se v slovenščini uporablja samo ena beseda (»svetišče«), lahko v japonščini šintoistična svetišča nosijo katero koli od mnogih različnih, neenakovrednih imen, kot so gongen, -gū, džindža, džingū, mori, mjōdžin, -ša, taiša, ubusuna ali jaširo. Ob cestah lahko občasno najdemo miniaturna svetišča (hokore). Velika svetišča imajo včasih na svojih območjih miniaturna svetišča, sesša (
Leta 927 n. št. je bil razglašen Engi-šiki (
Že od antičnih časov so družine Šake (
Znak Unicode, ki predstavlja šintoistično svetišče (na primer na zemljevidih), je U+26E9 ⛩.
Rojstvo in evolucija
[uredi | uredi kodo]Zgodnji izvor
[uredi | uredi kodo]Predniki so kami, ki jih je treba častiti. Vaški sveti iz obdobja Jajoj so iskali nasvet prednikov in drugih kamijev ter razvili instrumente, joriširo (
Zasedanja vaškega sveta so potekala na mirnih mestih v gorah ali v gozdovih v bližini velikih dreves ali drugih naravnih predmetov, ki so služili kot joriširo. Ti sveti kraji in njihov joriširo so se postopoma razvili v današnja svetišča, katerih izvor še vedno lahko vidimo v japonskih besedah za »goro« in »gozd«, kar lahko pomeni tudi »svetišče«. Mnoga svetišča imajo na svojem ozemlju enega od prvotnih velikih joriširo: veliko drevo, obdano s sveto vrvjo, imenovano šimenava (
Prve stavbe na krajih, posvečenih bogoslužju, so bile kočam podobne stavbe, zgrajene za bivanje nekaterih joriširo. Sled tega izvora je mogoče najti v izrazu hokura (
Prva začasna svetišča
[uredi | uredi kodo]Prava svetišča so nastala z začetkom poljedelstva, ko se je pojavila potreba po privabljanju kamijev, da bi zagotovili dobre letine. Vendar so bile to le začasne strukture, zgrajene za določen namen, tradicijo katere je mogoče najti v nekaterih obredih.
Tu in tam se še najdejo namigi o prvih svetiščih. Svetišče Ōmiva v Nari, na primer, ne vsebuje svetih podob ali predmetov, ker naj bi služilo gori, na kateri stoji – slike ali predmeti so zato nepotrebni.[6] Iz istega razloga ima bogoslužno dvorano, haiden (
Obredi in slovesnosti
[uredi | uredi kodo]Leta 905 n. št. je cesar Daigo ukazal zbirko šintoističnih obredov in pravil. Znano je, da so bili prejšnji poskusi kodifikacije, vendar niti Konin niti Džogan Gišiki [8] nista preživela. Sprva pod vodstvom Fudživara no Tokihira (državnik, dvorjan in politik 880-949) je projekt obstal ob njegovi smrti aprila 909. Njegov brat je prevzel vodenje in leta 912 [9] ter leta 927 je bila v petdesetih zvezkih objavljena knjiga o zakonih in običajih Engi-šiki (
Prihod in vpliv budizma
[uredi | uredi kodo]Prihod budizma na Japonsko okoli 6. stoletja je uvedel koncept stalnega svetišča. Veliko število budističnih templjev je bilo zgrajenih poleg obstoječih svetišč v mešanih kompleksih, imenovanih džingū-dži (
Ko so bila zgrajena prva stalna svetišča, je šintoizem razkril močno težnjo po upiranju arhitekturnim spremembam, težnjo, ki se je pokazala v tako imenovanem šikinen sengū-saidžu (
Svetišča niso bila popolnoma imuna na spremembe in dejansko kažejo različne vplive, zlasti budizma, kulturnega uvoza, ki je zagotovil velik del besednjaka šintoistične arhitekture. Rōmon (
Šinbucu šūgō in džingūdži
[uredi | uredi kodo]Do obdobja Meidži (1868–1912) so bila svetišča, kot jih poznamo danes, redka. Z zelo redkimi izjemami, kot sta Veliko svetišče Ise in Izumo-taiša, so bili le del kompleksa templja in svetišča, ki ga je nadzorovala budistična duhovščina. Ti kompleksi so se imenovali džingū-dži (
Šinbucu bunri
[uredi | uredi kodo]Šintoistično svetišče je doživelo veliko spremembo, ko je administracija Meidži razglasila novo politiko ločevanja kamijev in tujih Bud (šinbucu bunri) z redom ločevanja (
Do konca obdobja Edo so bila lokalna verovanja o kami in budizem tesno povezana v tako imenovani šinbucu šūgō (
Po zakonu bi bila oba na silo ločena. To je potekalo v več fazah. Sprva je ukaz, ki ga je izdal Džingidžimuka aprila 1868, odredil odstavitev šasō in bettō (menihi v svetiščih, ki izvajajo budistične obrede v šintoističnih svetiščih).[13] Nekaj dni pozneje je 'Daidžōkan' prepovedal uporabo budistične terminologije, kot je gongen, za japonske kami in čaščenje budističnih kipov v svetiščih. Tretja stopnja je bila prepoved uporabe budističnega izraza Daibosacu (Veliki bodhisatva) za sinkretičnega kamija Hačimana v svetiščih Ivašimizu Hačiman-gū in Usa Hačiman-gū.[14] V četrti in zadnji fazi je bilo vsem razglašenim bettō in šasō rečeno, naj postanejo »duhovniki v svetiščih« (kannuši) in se vrnejo v svoja svetišča. Poleg tega je bilo menihom sekte Ničiren rečeno, naj nekaterih božanstev ne imenujejo kami.
Po kratkem obdobju, v katerem je užival naklonjenost ljudi, je proces ločitve Bud in kamijev vendarle zastal in je še vedno le delno zaključen. Do danes imajo skoraj vsi budistični templji na Japonskem majhno svetišče (čindžuša), posvečeno šintoističnemu kamiju in obratno, budistične figure (npr. boginja Kannon) so čaščene v šintoističnih svetiščih.[15]
Šintai
[uredi | uredi kodo]Značilnosti svetišča so kami, ki ga vsebuje in šintai (ali go-šintai, če se uporablja častna predpona go-), v katerem je. Medtem ko ime dobesedno pomeni »telo kamija«, so šintaji fizični predmeti, ki se častijo v šintoističnih svetiščih ali blizu njih, ker se verjame, da v njih prebiva kami.[16] Kljub temu, kar morda nakazuje njihovo ime, šintaji sami po sebi niso del kamijev, temveč le simbolična skladišča, zaradi katerih so dostopni ljudem za čaščenje. Zato je rečeno, da jih naseljuje kami.[17] Šintai so prav tako nujni joriširo, to so predmeti po svoji naravi, ki lahko pritegnejo kami.
Najpogostejši šintai so umetni predmeti, kot so ogledala, meči, dragulji (na primer kamni v obliki vejice, imenovani magatama), gohei (palice, ki se uporabljajo med verskimi obredi) in kipi kamijev, imenovani šinzō (
Ustanovitev novega svetišča zahteva prisotnost že obstoječega, naravnega šintai (na primer skala ali slap, v katerem živi lokalni kami) ali umetnega, ki ga je zato treba nabaviti ali narediti za ta namen. Primer prvega primera so slapovi Nači, ki jih častijo v svetišču Hirjū v bližini Kumano Nači-taiša in naj bi jih naselil kami, imenovan Hirjū Gongen.[20]
Prva dolžnost svetišča je namestiti in zaščititi svoj šintai in kami, ki ga naseljuje. Če ima svetišče več kot eno stavbo, se tista, ki vsebuje šintai, imenuje honden; ker je namenjen izključno uporabi kamijev, je vedno zaprt za javnost in se ne uporablja za molitve ali verske obrede. Šintai zapusti honden le med prazniki (macuri), ko ga dajo v prenosna svetišča (mikoši) in ga med verniki nosijo po ulicah. Prenosno svetišče se uporablja za fizično zaščito šintai in njegovo skrivanje pred pogledi.
Ponovna umestitev
[uredi | uredi kodo]Pogosto bo odprtje novega svetišča zahtevalo obredno razdelitev kami in prenos enega od dveh nastalih duhov na novo lokacijo, kjer bo animiral šintai. Ta proces se imenuje kandžō, razdeljeni duhovi pa bunrei (
Ni nujno, da pride do prenosa iz svetišča v drugo: nova lokacija razdeljenega duha je lahko zasebni objekt ali hiša posameznika. Proces kandžō je bil temeljnega pomena pri ustvarjanju vseh mrež svetišč na Japonskem (svetišča Inari, svetišča Hačiman itd.).
Šake družine
[uredi | uredi kodo]Šake (
Nekatere najbolj znane družine šake so:
- Arakida in Vatarai iz velikega svetišča Ise[24]
- Senge in Kitadžima Izumo-taiša
- Ōnakatomi Kasuga-taiša
- Urabe iz svetišča Jošida
Znana svetišča in mreže svetišč
[uredi | uredi kodo]Tisti, ki jih častijo v svetišču, so na splošno šintoistični kami, včasih pa so lahko budistična ali taoistična božanstva, pa tudi druga, za katera na splošno ne velja, da pripadajo šintoizmu. Nekatera svetišča so bila ustanovljena za čaščenje živih ljudi ali figur iz mitov in legend. Znan primer so svetišča Tōšō-gū, postavljena v svetišče Tokugava Iejasu ali številna svetišča, posvečena Sugavara no Mičizaneju, kot je Kitano Tenman-gū.
Pogosto svetišča, ki so bila zgodovinsko najpomembnejša, ne ležijo v nekdanjem središču moči, kot so Kjoto, Nara ali Kamakura. Na primer, Veliko svetišče Ise, družinsko svetišče cesarske družine, je v prefekturi Mie. Izumo-taiša, eno najstarejših in najbolj cenjenih svetišč na Japonskem, je v prefekturi Šimane.[25] To je zato, ker je njihova lokacija lokacija tradicionalno pomembnega kamija in ne lokacija posvetnih institucij.
Nekatera svetišča obstajajo samo v enem kraju, druga pa so na čelu mreže svetišč podružnic (
Vendar pa obstajajo tudi drugi mehanizmi prenosa. V primeru velikega svetišča Ise se je na primer njegova mreža svetišč Šinmei (iz Šinmei,
Pomembna svetišča
[uredi | uredi kodo]Veliko svetišče Ise v prefekturi Mie je skupaj z Izumo-taiša najbolj reprezentativno in zgodovinsko pomembno svetišče na Japonskem.[27] Dve svetišči kami igrata temeljne vloge v Kodžiki in Nihon Šoki, dveh besedilih, ki sta zelo pomembni za šintoizem. Ker je njegov kami, Amaterasu, prednik cesarja, je veliko svetišče Ise družinsko svetišče cesarske hiše. Veliko svetišče Ise pa je posvečeno posebej cesarju in v preteklosti so celo njegova mati, žena in babica potrebovale njegovo dovoljenje za čaščenje tam.[28] Njegov tradicionalni in mitološki datum ustanovitve sega v leto 4 pred našim štetjem, vendar zgodovinarji menijo, da je bilo ustanovljeno okoli 3. do 5. stoletja našega štetja.
Izumo-taiša (v prefekturi Šimane) je tako star, da o njegovem nastanku ni ohranjen noben dokument, zato leto ustanovitve ni znano. Svetišče je središče vrste priljubljenih sag in mitov. Kami, ki ga vsebuje, Ōkuninuši, je ustvaril Japonsko, preden so jo naselili Amaterasujevi potomci, cesarjevi predniki. Zaradi svoje fizične oddaljenosti je Izumo v zgodovinskih časih zasenčila slava drugih krajev, vendar je še vedno razširjeno prepričanje, da se oktobra tam srečajo vsi japonski bogovi. Zaradi tega je mesec oktober znan tudi kot »mesec brez bogov« (
Fušimi Inari-taiša je glavno svetišče največje mreže svetišč na Japonskem, ki ima več kot 32.000 članov (približno tretjina vseh). Čaščenje Inari Okami se je tukaj začelo v 8. stoletju in se od takrat nadaljuje ter se širi na preostalo državo. Svetišče v kraju Fušimi-ku v Kjotu stoji ob vznožju gore, tudi imenovane Inari in vključuje poti navzgor do številnih manjših svetišč. Drug zelo velik primer je svetišče Jūtoku Inari v mestu Kašima, prefektura Saga.
Svetišče Usa v prefekturi Ōita (imenovano v japonščini Usa Džingū ali Usa Hačiman-gū) je skupaj z Ivašimizu Hačiman-gū vodja mreže svetišč Hačiman.[30] Čaščenje Hačimana se je tukaj začelo vsaj še v obdobju Nara (710–794). Leta 860 je bil kami razdeljen in pripeljan v Ivašimizu Hačiman-gū v Kjotu, ki je postal središče čaščenja Hačimana v prestolnici. Usa Hačiman-gū, ki je na vrhu gore Otokojama, je posvečen cesarju Odžinu, njegovi materi cesarici Džungū in ženski kami Hime no Okami.[31]
Svetišče Icukušima je skupaj z Munakata-taišo na čelu mreže svetišč Munakata. Poznan po tem, da je dvignil torije iz vode in je Unescov seznam svetovne dediščine. Svetišče je posvečeno trem hčeram Susano-o no Mikoto, kamiju morij in neviht ter bratu velikega sončnega kamija.
Kasuga-taiša je šintoistično svetišče v mestu Nara v prefekturi Nara na Japonskem. Ustanovljeno leta 768 našega štetja in večkrat prezidano skozi stoletja, je svetišče družine Fudživara. Notranjost je znana po številnih bronastih lučeh, pa tudi po številnih kamnitih lučeh, ki vodijo do svetišča. Arhitekturni slog Kasuga-zukuri je dobil ime po honden Kasuga-taiša.
Kompleks svetišč Kumano Sanzan, vodja mreže svetišč Kumano, vključuje Kumano Hajatama-taiša (prefektura Vakajama, Šingu), Kumano Hongu-taiša (prefektura Vakajama, Tanabe) in Kumano Nači.taiša (prefektura Vakajama, Načikacura). Svetišča ležijo med 20 in 40 km eno od drugega. Povezuje jih romarska pot, znana kot »Kumano Sankeimiči« (
Verski pomen regije Kumano sega v prazgodovino in torej pred vsemi sodobnimi religijami na Japonskem. Območje je veljalo in še vedno velja za kraj telesnega zdravljenja.
Svetišče Jasukuni v Tokiu je posvečeno vojakom in drugim, ki so umrli v boju za japonskega cesarja.
Mreža svetišč
[uredi | uredi kodo]Ocenjuje se, da je na Japonskem približno 80.000 svetišč.[34] Večina šintoističnih svetišč je povezana z mrežo svetišč. To šteje samo svetišča z rezidenčnimi duhovniki; če so vključena manjša svetišča (kot so obcestna ali gospodinjska svetišča), bi se število podvojilo. Te so zelo koncentrirane; več kot ena tretjina jih je povezana z Inari (več kot 30.000 svetišč), prvih šest omrežij pa obsega več kot 90 % vseh svetišč, čeprav obstaja vsaj 20 omrežij z več kot 200 svetišči.
10 največjih mrež svetišč na Japonskem[35] | Podružnična svetišča | Glavno svetišče |
---|---|---|
Svetišča Inari | 32.000 | Fušimi Inari-taiša (Kjoto) |
Svetišča Hačiman | 25.000 | Usa Hačiman-gū (Prefektura Ōita, Kjušu), Ivašimizu Hačiman-gū (Kjoto) |
Svetišča Šinmei | 18.000 | Ise Džingū (prefektura Mie) |
Svetišča Tendžin | 10.500 | Kitano Tenman-gū (Kjoto), Dazaifu Tenman-gū (prefektura Fukuoka]], Kjušu) |
Svetišča Munakata | 8500 | Munakata taiša]] (prefektura Fukuoka, Kjušu), Svetišče Icukušima (Hirošima) |
Svetišča Suva | 5000 | Suva taiša]] (prefektura Nagano) |
Svetišča Hijoši | 4000 | Hijoši taiša]] (prefektura Šiga) |
Svetišča Kumano | 3000 | Kumano Nači taiša (prefektura Vakajama) |
Svetišča Csušima | 3000 | svetišče Cušima (prefektura Aiči) |
Svetišča Jasaka | 3000 | Svetišče Jasaka (Kjoto) |
Naslednjih deset največjih mrež vsebuje od 2000 podružnic do približno 200 podružnic in med drugim vključujejo mreže, ki jih vodijo Macunoo-taiša, svetišče Kibune in Taga-taiša.
Svetišča Inari
[uredi | uredi kodo]Število podružničnih svetišč daje približen pokazatelj njihovega verskega pomena in niti Veliko svetišče Ise niti Izumo-taiša ne moreta zasesti prvega mesta. Daleč najštevilčnejša so svetišča, posvečena Inariju, kamiju varuhu kmetijstva, priljubljenemu po vsej Japonski, ki sama predstavljajo skoraj tretjino vseh. Inari ščiti tudi ribolov, trgovino in produktivnost na splošno. Zaradi tega imajo številne sodobne japonske korporacije v svojih prostorih svetišča, posvečena Inari. Svetišča Inari so običajno zelo majhna in jih je zato enostavno vzdrževati, lahko pa so tudi zelo velika, kot v primeru Fušimi Inari-taiša, glavnega svetišča mreže. Kami je zapisan tudi v nekaterih budističnih templjih.
Vhod v svetišče Inari je običajno označen z enim ali več cinobrskimi toriji in dvema belima lisicama (kicune). To rdečo barvo so začeli identificirati z Inari zaradi razširjenosti njene uporabe med Inari svetišči in njihovimi toriji.[36] Za kipe kicune se včasih zmotno verjame, da so oblika, ki jo je prevzel Inari in običajno prihajajo v parih, ki predstavljajo moškega in žensko, čeprav spol običajno ni očiten.[37] Ti kipi lisice držijo v ustih ali pod sprednjo taco simboličen predmet – najpogosteje dragulj in ključ, pogosti pa so tudi sveženj riža, zvitek ali lisičji mladič. Skoraj vsa svetišča Inari, ne glede na to, kako majhna, bodo vsebovala vsaj par teh kipov, običajno ob strani, na oltarju ali pred glavnim svetiščem.
Svetišča Hačiman
[uredi | uredi kodo]Sinkretična entiteta, ki jo častijo kot kamija in budističnega daibosacuja, je Hačiman tesno povezan tako z učenjem kot z bojevniki. V 6. ali 7. stoletju so cesarja Ōdžina in njegovo mater cesarico Džingū identificirali skupaj s Hačimanom.[38] Hačiman, ki je bil prvič zapisan v Usa Džingu v prefekturi Ōita, je bil globoko čaščen v obdobju Heian. Po kodžikiju je bil Ōdžin tisti, ki je korejske in kitajske učenjake povabil na Japonsko, zato je pokrovitelj pisanja in učenja.
Ker je bil kot cesar Ōdžin prednik klana Minamoto, je Hačiman postal skrbniški kami (
V japonskem srednjem veku se je čaščenje Hačimana razširilo po vsej Japonski ne le med samuraji, ampak tudi med kmeti. Na Japonskem je njemu posvečenih 25.000 svetišč, drugo najštevilčnejše za svetišči mreže Inari. Usa Džingu je glavno svetišče mreže skupaj z Ivašimizu Hačiman-gū. Vendar pa svetišče Hakozaki in Curugaoka Hačiman-gū nista zgodovinsko nič manj pomembni svetišči in sta bolj priljubljeni.
Svetišča Munakata
[uredi | uredi kodo]Na čelu s Kjūšūjevim svetiščem Munakata taiša in Icukušima, svetišča v tem omrežju zajemajo tri ženske kami iz Munakata (
Svetišča Tendžin
[uredi | uredi kodo]Mreža svetišč Tendžin vključuje učenjaka Sugavaro no Mičizaneja iz 9. stoletja. Sugavara je bil prvotno posvečen, da bi pomiril svojega duha, ne pa da bi ga častili.[40] Mičizane je bil v svojem življenju neupravičeno izgnan, zato je bilo treba nekako pomiriti njegov bes, ki naj bi bil vzrok za kugo in druge katastrofe. Kitano Tenman-gū je bilo prvo od svetišč, posvečenih njemu. Ker je bil v življenju učenjak, je postal kami učenja in v obdobju Edo so šole zanj pogosto odprle podružnično svetišče. Drugo pomembno svetišče, posvečeno njemu, je Dazaifu Tenman-gū.
Svetišča Šinmei
[uredi | uredi kodo]Medtem ko je bil v uporabi pravni sistem ricurjō, so bili obiski prebivalcev Iseja prepovedani. Z oslabitvijo v obdobju Heian so v svetišče odprli tudi za navadne ljudi. Rast mreže svetišč Šinmei je bila posledica dveh sočasnih vzrokov. V poznem obdobju Heian so boginjo Amaterasu, ki so jo sprva častili le v velikem svetišču Ise, začeli ponovno uveljavljati v svetiščih podružnic v lastni posesti Ise prek značilnega mehanizma kandžō. Prvi dokaz o svetišču Šinmei drugje je podan z Azuma Kagami, besedilom iz obdobja Kamakure, ki se nanaša na pojav Amanawa Šinmei-gū v Kamakuri. Amaterasu se je razširil v druge dele države tudi zaradi tako imenovanega fenomena tobi šinmei (
Svetišča Kumano
[uredi | uredi kodo]Svetišča Kumano zajemajo tri gore Kumano: Hongū, Šingū in Nači (Kumano Gongen (
Struktura
[uredi | uredi kodo]Sledi seznam in diagram, ki prikazuje najpomembnejše dele šintoističnega svetišča:
- Tori – šintoistična vrata
- Kamnite stopnice
- Sando – pristop do svetišča
- Čōzuja ali temizuja – mesto čiščenja za čiščenje rok in ust
- Tōrō – okrasne kamnite lanterne
- Kagura-den – stavba posvečena Noh ali svetemu plesu kagura
- Šamušo – upravni urad svetišča
- Ema – lesene ploščice z molitvami ali željami
- Secsumacuša – majhna pomožna svetišča
- Komainu – tako imenovani "levji psi", varuhi svetišča
- Haiden – oratorij ali bogoslužna dvorana
- Tamagaki – ograja, ki obdaja honden
- Honden – glavna dvorana, v kateri so kami
- Na strehi haiden in honden sta vidna čigi (fiala in kacuogi (kratka vodoravna bruna), oboje pogosta tempeljska ornamentika.
Splošni načrt šintoističnega svetišča je budističnega izvora. Prisotnost verand, kamnitih luči in dovršenih vrat je primer tega vpliva. Sestava šintoističnega svetišča je izjemno spremenljiva in nobena od številnih možnih značilnosti ni nujno prisotna. Celo honden lahko manjka, če svetišče časti bližnji naravni šintai.
Ker pa je njegovo zemljišče sveto, je običajno obdano z ograjo iz kamna ali lesa, imenovano tamagaki, medtem ko je dostop omogočen s pristopom, imenovanim sandō. Sami vhodi so prepredeni z vrati, imenovanimi tori, ki so običajno najpreprostejši način za identifikacijo šintoističnega svetišča.
Svetišče lahko na svojem ozemlju vključuje več struktur, od katerih je vsaka zgrajena za drugačen namen. Med njimi so honden ali svetišča, kjer so posvečeni kamiji, heiden ali daritvena dvorana, kjer se darujejo daritve in molitve in haiden ali bogoslužna dvorana, kjer so lahko sedeži za častilce. Honden je stavba, ki vsebuje šintai, dobesedno »sveto telo kamija«. Od teh je samo haiden odprt za laike. Honden je običajno za haidnom in je pogosto veliko manjši in neokrašen. Druge pomembne značilnosti svetišča so temizuja, vodnjak, kjer si obiskovalci očistijo roke in usta, in šamušo (
Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, je bilo pred obnovo Meidži običajno, da so budistični tempelj zgradili znotraj ali poleg svetišča ali obratno.[42] Če je bilo v svetišču budistični tempelj, so ga imenovali džingūdži (
Arhitekturni slog
[uredi | uredi kodo]Stavbe svetišč imajo lahko veliko različnih osnovnih tlorisov, ki so običajno poimenovane bodisi po hondenu slavnega svetišča (npr. hijoši-zukuri, poimenovano po Hijoši-taiša) ali strukturni značilnosti (npr. irimoja-zukuri, po dvokapni in zatrepni strehi. Pripona -zukuri v tem primeru pomeni »struktura«.)
Streha hondena je vedno dvokapna, nekateri slogi pa imajo tudi verandi podoben prehod, imenovan hisaši (1 ken širok hodnik, ki obdaja eno ali več strani jedra svetišča ali templja). Med dejavniki, vključenimi v razvrstitev, so pomembni prisotnost ali odsotnost:
- hirairi ali hirairi-zukuri (
平 入 ・平 入 造 ) – slog gradnje, pri katerem ima stavba glavni vhod na strani, ki poteka vzporedno s slemenom strehe (stran brez dvokapnice). Temu tipu pripadajo šinmei-zukuri, nagare-zukuri, hačiman-zukuri in hie-zukuri.[44] - cumairi ali cumairi-zukuri (
妻 入 ・妻 入 造 ) – slog gradnje, pri katerem ima stavba glavni vhod na strani, ki poteka pravokotno na sleme strehe (dvokapna stran). Tej vrsti pripadajo taiša-zukuri, sumijoši-zukuri, ōtori-zukuri in kasuga-zukuri.
(Galerija na koncu tega članka vsebuje primere obeh slogov.)
Pomembna so tudi razmerja. Stavba določenega sloga mora pogosto imeti določena razmerja, merjena v kenih (razdalja med stebri, spremenljiva količina od enega svetišča do drugega ali celo znotraj istega svetišča).
Najstarejši slogi so cumairi šinmei-zukuri, taiša-zukuri in sumijoši-zukuri, za katere se verjame, da so nastali pred prihodom budizma.
Dva najpogostejša sta hirairi nagare-zukuri in cumairi kasuga-zukuri.[45] Večja, pomembnejša svetišča imajo ponavadi edinstven stil.
Razlaga imen svetišč
[uredi | uredi kodo]Nomenklatura svetišč se je od obdobja Meidži precej spremenila. Do takrat je bila velika večina svetišč majhnih in brez stalnega duhovnika. Z zelo redkimi izjemami so bili le del kompleksa templja in svetišča, ki ga je nadzorovala budistična duhovščina. Običajno so imeli lokalnega skrbniškega kamija, zato so jih klicali z imenom kami, ki so mu sledili izrazi, kot je gongen; ubusuna (
Danes se izraz »šintoistično svetišče« uporablja v nasprotju z »budističnim templjem«, da bi zrcalili japonsko razlikovanje med šintoističnimi in budističnimi verskimi strukturami. Ta ena sama beseda pa prevede več neenakovrednih japonskih besed, vključno z džindža (
Imena svetišč so opisna in velika težava pri obravnavanju njih je razumevanje, kaj točno pomenijo. Čeprav je njihova sestava zelo raznolika, je v njih običajno mogoče prepoznati dva dela. Prvo je pravo ime svetišča ali meišō (
Meišō
[uredi | uredi kodo]Najpogostejši meišō je lokacija, kjer stoji svetišče, kot na primer v primeru Ise Džingū, najsvetejšega svetišča, ki je v mestu Ise, prefektura Mie.[47]
Zelo pogosto bo meišō ime vpisanega kamija. Svetišče Inari je na primer svetišče, posvečeno kami Inari. Podobno je svetišče Kumano svetišče, ki zajema tri gore Kumano. Svetišče Hačiman zajema kami Hačiman. Tokijsko svetišče Meidži prikazuje cesarja Meidžija. Ime ima lahko tudi drug izvor, pogosto neznan ali nejasen.
Šōgō
[uredi | uredi kodo]Drugi del imena opredeljuje status svetišča.
- Džindža (
神社 ) je najbolj splošno ime za svetišče. Vsak kraj, ki ima v lasti honden (本殿 ), je džindža. Ta dva znaka sta se včasih brala bodisi kamu-cu-jaširo bodisi mori, oba pa sta pomenila kami gaj. Oba načina lahko najdemo na primer v Man'jōšū. - Jaširo (
社 ) je generični izraz za šintoistično svetišče, kot je džindža. - Mori (
杜 ) je kraj, kjer je prisoten kami. Zato je lahko svetišče in pravzaprav se znaki神社 ,社 in杜 lahko berejo »mori« (gaj). To branje odraža dejstvo, da so bila prva svetišča preprosto sveti nasadi ali gozdovi, kjer so bili prisotni kami. - Pripona -ša ali -dža (
社 ), kot v Šinmei-ša ali Tendžin-dža, označuje manjše svetišče, ki je s procesom kandžō prejelo kami od pomembnejšega. - Hokora/hokura (
神 庫 ) je izjemno majhno svetišče, kakršno najdemo na primer ob podeželskih cestah.[48] - Džingū (
神宮 ) je svetišče s posebno visokim statusom, ki ima globok odnos s cesarsko družino ali časti cesarja, kot na primer v primeru Ise Džingū in Meidži Džingū. Samo ime Džingū pa se lahko nanaša le na Ise Džingū, katerega uradno ime je samo »Džingū«. - Mija (
宮 ) označuje svetišče, v katerem je posvečen poseben kami ali član cesarske družine, kot je cesarica, vendar obstaja veliko primerov, v katerih se uporablja preprosto kot tradicija. V obdobju državne ureditve so se mnoga imena -mija spremenila v džindža. - -gū (
宮 ) označuje svetišče cesarskega princa, vendar je veliko primerov, v katerih se uporablja zgolj kot tradicija. - Taiša (
大社 ) (znaki se berejo tudi ōjaširo) je dobesedno »veliko svetišče«, ki je bilo kot tako razvrščeno po starem sistemu razvrščanja svetišč, šakaku (社格 ), ki je bil odpravljen leta 1946.[49] Mnoga svetišča, ki vsebujejo ta shōgō, so ga sprejela šele po vojni. - V japonskem srednjem veku so svetišča začeli imenovati z imenom gongen, izrazom budističnega izvora.[50] Na primer, na vzhodu Japonske je še vedno veliko svetišč Hakusan, kjer se samo svetišče imenuje gongen. Ker predstavlja uporabo budistične terminologije za šinto kami, je njegovo uporabo zakonsko odpravila vlada Meidži z Odredbo o ločitvi šintoizma in budizma (
神仏 判然 令 , Šin-bucu Hanzenrei) in svetišča so se začela imenovati džindža.
Ta imena si niso enakovredna v smislu prestiža: taiša je bolj prestižna kot -gū, ki pa je pomembnejši od džindža.
Svetišča s strukturami, označenimi kot nacionalni zakladi
[uredi | uredi kodo]Svetišča, ki so del svetovne dediščine, so označena z (↑).
- Regija Tohoku
- Svetišče Ōsaki Hačiman (Sendai, Miyagi)
- Regija Kanto
- Nikō Tōšō-gū ↑ (Nikō, Točigi)
- Rinnō-dži ↑ (Nikō, Točigi)
- Regija Čubu
- Svetišče Nišina Šinmei (Ōmachi, Nagano)
- Regija Kansai
- Ondžō-dži (Ōcu, Šiga)
- Hijoši taiša (Ōcu, Šiga)
- Svetišče Mikami (Jasu, Šiga)
- Svetišče Ōsasahara (Jasu, Šiga)
- Svetišče Cukubusuma (Nagahama, Šiga)
- Svetišče Namura (Rjūō, Šiga)
- Svetišče Kamo ↑ (Kjoto, Kjoto)
- Daigo-dži ↑ (Kjoto, Kjoto)
- Svetišče Tojokuni (Kjoto, Kjoto)
- Kitano Tenman-gū (Kjoto, Kjoto)
- Svetišče Udžigami ↑ (Udži, Kjoto)
- Sumijoši taiša (Osaka, Osaka)
- Svetišče Sakurai (Sakai, Osaka)
- Svetišče Kasuga ↑ (Nara)
- Endžō-dži (Nara)
- Svetišče Isonokami (Tenri, Nara)
- Svetišče Udamikumari (Uda, Nara)
- Regija Čugoku
- Sanbutsu-ji (Misasa, Totori)
- Izumo-taiša (Taiša, Šimane)
- Svetišče Kamosu (Macue, Šimane)
- Svetišče Kibicu (Okajama, Okajama)
- Svetišče Icukušima ↑ (Hacukaiči, Hirošima)
- Svetišče Sumijoši (Šimonoseki, Jamaguči)
- Regija Šikoku
- Svetišče Kandani (Sakaide, Kagava)
- Regija Kjušu
- Svetišče Usa (Usa, Ōita)
- Svetišče Aoi Aso (Hitojoši, Kumamoto)
Galerija
[uredi | uredi kodo]-
Hirairi slog: vhod na strani brez zatrepa
-
Csumairi slog: vhod na zatrepni strani
-
Nekaj secumasša
-
Hokora
-
Šinmei-zukuri
-
Sumijoši-zukuri
-
Taiša-zukuri, Izumo-taiša
-
Džindža no Mori blizu Junija, Hokaido
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Stuart D. B. Picken, 1994. p. xxiii
- ↑ Bernhard Scheid. »Religiöse Bauwerke in Japan« (v nemščini). University of Vienna. Pridobljeno 27. junija 2010.
- ↑ " Engishiki" in Stuart D. B. Pecken, ed., Historical Dictionary of Shinto. Second edition. (Lanham, MD, USA: Scarecrow Press, Inc., 2011) p. 92.
- ↑ Japanese Religion: A Survey by the Agency for Cultural Affairs. Abe Yoshiya and David Reid, translators. (Tokyo: Kodansha International Ltd., 1972) p. 239.
- ↑ »The Yasukuni Shrine Problem in the East Asian Context: Religion and Politics in Modern Japan: Foundation« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. marca 2016. Pridobljeno 1. januarja 2014.
- ↑ »English | Ohmiwa Jinja Shrine |
大神神社 (おおみわじんじゃ)«. 17. april 2014. - ↑ Cambridge History of Japan (1993:524)
- ↑ "Jogan Gishiki" in Stuart D. B. Pecken, ed., Historical Dictionary of Shinto. Second edition. (Lanham, MD, USA: Scarecrow Press, Inc., 2011) p. 139.
- ↑ Louis-Frédéric. (2005). "Engi-shiki" in Japan Encyclopedia, p. 178.
- ↑ " Engishiki" in Stuart D. B. Pecken, ed., Historical Dictionary of Shinto. Second edition. (Lanham, MD, USA: Scarecrow Press, Inv, 2011) p. 92.
- ↑ Philippi, Donald L. (1990). Norito: A Translation of the Ancient Japanese Ritual Prayers. Princeton University Press. str. 1. ISBN 978-0691014890.
- ↑ »Haibutsukishaku«, Encyclopedia of Shinto.
- ↑ Burkman, The Urakami Incidents and the Struggle for Religious Toleration in Early Meiji Japan, str. 175.
- ↑ »Shinbutsu Bunri«, Encyclopedia of Shinto.
- ↑ Scheid, Grundbegriffe, Shinto.
- ↑ Shintai, Encyclopedia of Shinto
- ↑ Bernhard Scheid. »Schreine« (v nemščini). University of Vienna. Pridobljeno 27. marca 2010..
- ↑ Kami are as a rule not represented in anthropomorphic or physical terms, however numerous paintings and statues representing them have appeared under Buddhist influence
- ↑ Ono, Woodard (2004:100)
- ↑ Kamizaka, Jirō. »Hiryū Gongen« (v japonščini). Ministry of Land, Infrastructure and Transport - Kinki Regional Development Bureau. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2011. Pridobljeno 28. marca 2010.
- ↑ Smyers (1999:235)
- ↑ Sonoda (1975:12)
- ↑ Encyclopedia Nipponica. Shogakukan. 2001. Shake (
社家 ). OCLC 14970117. - ↑ Gibney, Frank B (1991). Britannica International Encyclopædia. TBS Britannica. Shake (
社家 ). OCLC 834589717. - ↑ Scheid, Bernhard. »Bekannte Schreine« (v nemščini). University of Vienna. Pridobljeno 23. marca 2010.
- ↑ Motegi, Sadazumi. »Shamei Bunpu (Shrine Names and Distributions)« (v japonščini). Encyclopedia of Shinto. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. marca 2019. Pridobljeno 23. marca 2010.
- ↑ Scheid, Bernhard. »Ise und Izumo« (v nemščini). University of Vienna. Pridobljeno 31. marca 2010.
- ↑ »Ise Shinkō«. Encyclopedia of Shinto. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. aprila 2021. Pridobljeno 31. marca 2010.
- ↑ Iwanami Kōjien (
広辞苑 ) Japanese dictionary, 6th Edition (2008), DVD version - ↑ »Yuisho« (v japonščini). Usa Jingū. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. decembra 2017. Pridobljeno 1. aprila 2010.
- ↑ »Iwashimizu Hachimangu Shrine«. Kansai Institute of Information Systems and Industrial. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. oktobra 2000. Pridobljeno 1. aprila 2010.
- ↑ The presence of Buddhist temples within a Shinto shrine complex is due to an integration of Buddhism and Shinto (Shinbutsu shūgō) which used to be normal before the Meiji restoration and is still common. The kami which inhabits the Nachi Falls within the Kumano Sanzan shrine complex, the already mentioned Hiryū Gongen, is itself syncretic.
- ↑ Sacred site "Kumano Sanzan" Arhivirano 2009-03-03 na Wayback Machine. accessed on June 12, 2008
- ↑ Karan, Pradyumna. (2010). Japan in the 21st Century: Environment, Economy, and Society, p. 72; (1997). Living Religions: An Encyclopaedia of the World's Faiths, p. 191.
- ↑ "Nationwide numbers of Emanation Branches(bunsha) of Famous Shrine Arhivirano 2012-05-31 na Wayback Machine.", from "Shamei Bunpu (Shrine Names and Distributions)"
- ↑ Smyers (1999:60, 177)
- ↑ Smyers (1999:93)
- ↑ Ashkenazy, Michael (5. november 2003). Handbook of Japanese Mythology (World Mythology) (Hardcover). ABC-CLIO. ISBN 978-1-57607-467-1.
- ↑ »Munakata Shinkō«. Encyclopedia of Shinto. Pridobljeno 5. aprila 2010.
- ↑ John Breen; Mark Teeuwen, ur. (Julij 2000). Shinto in History: Ways of the Kami. Honolulu: University of Hawaii Press. ISBN 978-0-8248-2363-4. OCLC 43487317.
- ↑ Encyclopedia of Shinto, Kumano Shinkō, accessed on April 1, 2010
- ↑ See Shinbutsu shūgō article
- ↑ Mark Teeuwen in Breen and Teeuwen (2000:95-96)
- ↑ Jinja Kenchiku, Shogakukan Nihon Daihyakka Zensho, accessed on November 29, 2009
- ↑ History and Typology of Shrine Architecture, Encyclopedia of Shinto accessed on November 29, 2009
- ↑ Shinto Online Network Association Jinja no Shōgō ni Tsuite Oshiete Kudasai Arhivirano 2014-10-19 na Wayback Machine.
- ↑ Ise, the Holiest Shrine Arhivirano 2008-07-04 na Wayback Machine., Berkeley University ORIAS site accessed on August 10, 2008
- ↑ Basic Terms of Shinto, Hokora retrieved on July 1, 2008
- ↑ Myōjin taisha, Encyclopedia of Shinto, retrieved on July 2, 2008
- ↑ Encyclopedia of Shinto, Gongen shinkō, accessed on October 5, 2008
- ↑ »Kayashima Station in Osaka is Built Around a Large Camphor Tree«. 27. januar 2017.
Reference
[uredi | uredi kodo]- Breen, John; Mark Teeuwen, eds. (July 2000). Shinto in History: Ways of the Kami. Honolulu: University of Hawaii Press. ISBN 978-0-8248-2363-4.
- Brown, Delmer M. (1993). The Early Evolution of Historical Consciousness in "Cambridge History of Japan", Vol. 1. Cambridge, New York & Victoria: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-22352-2.
- Burkman, Thomas W. (June–September 1974). "The Urakami Incidents and the Struggle for Religious Tolerance in Early Meiji Japan" (PDF). Japanese Journal of Religious Studies. 1 (2–3): 143–216. doi:10.18874/jjrs.1.2-3.1974.143-216. Retrieved 2008-07-17.[permanent dead link]
- Fujita Masaya; Koga Shūsaku, eds. (April 10, 1990). Nihon Kenchiku-shi (in Japanese) (September 30, 2008 ed.). Shōwa-dō. ISBN 978-4-8122-9805-3.
- Hardacre, Helen (1986). "Creating State Shinto: The Great Promulgation Campaign and the New Religions". Journal of Japanese Studies. 12 (1): 29–63. doi:10.2307/132446. JSTOR 132446.
- Havens, Norman; Inoue, Nobutaka (translated by Norman Havens and Helen Hardacre), eds. (2004). "Jinja (Encyclopedia of Shinto, vol. 2)" [Shrines]. Encyclopedia of Shinto. Institute for Japanese Culture and Classics, Kokugakuin University. ISBN 978-4-905853-12-1.
- Mori, Mizue (2005-06-02). "Honden". Encyclopedia of Shinto. Kokugakuin University. Retrieved 2008-12-19.
- Sokyo Ono; William Woodard (2004). Shinto - The Kami Way. Tuttle Publishing. ISBN 978-0-8048-3557-2.
- Smyers, Karen Ann (1999). The Fox and the Jewel: Shared and Private Meanings in Contemporary Japanese Inari Worship. Honolulu: University of Hawaii Press. ISBN 978-0-8248-2102-9.
- The History of Shrines, Encyclopedia of Shinto, retrieved on June 10, 2008
- Shinto Shrines or Temples?[permanent dead link] retrieved on June 10, 2008
- Shrine Architecture Encyclopedia of Shinto, retrieved on June 10, 2008
- Overview of a Shinto Shrine, a detailed visual introduction to the structure of a Shinto shrine, Encyclopedia of Shinto retrieved on June 8, 2008
- Jinja no Shōgō ni Tsuite Oshiete Kudasai Archived 2014-10-19 at the Wayback Machine, Shinto Online Network Association, retrieved on July 2, 2008 (in Japanese)
- Tamura, Yoshiro (2000). "The Birth of the Japanese nation in". Japanese Buddhism: A Cultural History (First ed.). Tokyo: Kosei Publishing Company. ISBN 978-4-333-01684-6.
- Stuart D. B. Picken. Essentials of Shinto: An Analytical Guide to Principal Teachings. Greenwood, 1994. ISBN 0313264317
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Encyclopedia of Shinto, Kokugakuin University
- Jinja and Shinto, site of the Shinto Online Network Association
- Jinja Honchō, the Association of Shinto Shrines
- (japonsko) Kokugakuin University Shinto Jinja Database
- Shinto Shrine types