(Translated by https://www.hiragana.jp/)
Čen Šov - Wikipedija, prosta enciklopedija Pojdi na vsebino

Čen Šov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Čen Šov
陳ちん壽ひさし
RojstvoDružinsko ime: Čen (陳ひね)
Osebno ime: Šov (壽ことぶき)
Vljudnostno ime: Čengdzuo (承うけたまわ祚)
233[1]
Nančong, Sečuan
Smrt297 (star 64 let)[1]
Luojang, Henan
Pokliczgodovinar, politik, pisatelj
DržavljanstvoŠu Han
Zahodni Džin
Pomembnejša dela
  • Zapisi treh kraljestev
  • Spomini Džuge Ljanga
  • Življenjepisi slavnih oseb iz province Ji
  • Zapisi starodavnih držav
  • Razprava o birokraciji
  • Razlaganje tabujev
  • Guang Guo Lun
Sorodniki
  • Čen Fu (nečak)
  • Čen Li (nečak)
  • Čen Džje (sorodnik)
Čen Šov
Kitajsko ime
Tradicionalno kitajsko陳ちん壽ひさし
Poenostavljeno kitajsko陈寿
Vietnamsko ime
VietnamskoTrần Thọ
Korejsko ime
Hangul
진수
Hanja
陳ちん壽ひさし
Japonsko ime
Kandži陳ちん壽ひさし
Hiraganaちん じゅ

Čen Šov (kitajsko 陳ちん壽ひさし), z vljudnostnim imenom Čengdzuo (承うけたまわ祚), je bil kitajski zgodovinar, ki je ustvarjal v obdobju treh kraljestev in dinastije Džin, * 233 , † 297.[1]

Najbolj znan je po svojem slavnem delu Zapisi treh kraljestev, v katerem je zabeležena zgodovina poznega Vzhodnega Hana in obdobja treh kraljestev. Zapisi treh kraljestev imajo obliko življenjepisov pomembnih osebnosti tistih obdobij. Danes so del kanona Štiriindvajsetih zgodovin Kitajske (Sanguodži).

Zgodovinski viri o Čen Šovovem življenju

[uredi | uredi kodo]

Obstajata dve Čen Šovovi biografiji. Prva je v Kronikah Huajanga, ki jih je napisal Čang Ču v 4. stoletju v dinastiji Vzhodni Džin. Druga je v Knjigi Džina, ki so jo napisali Fang Šuanling in drugi v 7. stoletju v obdobju dinastije Tang.

Življenje

[uredi | uredi kodo]

Svojo kariero je začel kot uradnik v državi Šu Han v obdobju treh kraljestev. Ker se ni hotel podrediti vplivnemu dvornemu evnuhu, je bil degradiran in poslan iz prestolnice. Po padcu Šuja leta 263 je Čen Šovova kariera stagnirala, dokler ga ni Džang Hua priporočil vladi Džina. Do smrti zaradi bolezni leta 297 je služboval kot državni uradnik in tajnik Džina in napisal več kot 200 spisov. Približno 30 jih je napisal skupaj s sorodniki, vendar so avtorstvo pripisali njemu.[2]

Zgodnje življenje in kariera v Šu Hanu

[uredi | uredi kodo]

Čen Šov je bil rojen v poveljstvu Baši v današnjem Nančongu, Sečuan. Že v mladosti je bil znan kot marljiv, inteligenten, pronicljiv in razgledan človek. Njegov mentor je bil uradnik Šuja Čjao Džov. Pod njegovim mentorstvom je prebral Knjigo dokumentov in tri komentarje Letopisov pomladi in jeseni. Zelo dobro je poznal Zapise Velikega zgodovinarja in Knjigo Hana.[3]

Čen Šov je nato služboval kot uradnik (guange lingši) Šuja, najprej kot tajnik generala garde in zatem kot uradni knjižničar (donguan mišu lang), gospod razpršene konjenice in gospod Rumenih vrat.[4] V zadnjih letih Šuja (okoli 250–260) so se številni uradniki dobrikali Huang Havu, vplivnemu dvornemu evnuhu, da bi pridobili njegovo naklonjenost. Čen Šovova zavrnitev takšnega podložniškega vedenja je seveda vplivala ne njegovo kariero: večkrat so ga degradirali in poslali iz prestolnice.[5]

Kariera v dinastiji Džin

[uredi | uredi kodo]

Po padcu Šuja leta 263 je Čen Šovova kariera stagnirala, dokler ga ni Džang Hua priporočil vladi dinastije Džin. Džang Hua je cenil Čen Šovov talent in menil, da si ni zaslužil, da je bil v Šuju degradiran in odpuščen. Čen Šov je bil priporočen kot kandidat za državno službo (šjaolin) in imenovan za pomočnika pisarja (dzuo džudzuo lang) in vršilca dolžnosti prefekta okrožja Jangping. Leta 274 je zbral in sestavil spise Džuge Ljanga, prvega kanclerja Šuja,[6] in jih predložil cesarskemu dvoru Džina. Povišan je bil v pisarja (džudzuo lang) in imenovan za džongdženga poveljstva Baši. Huajang guodži omenja, da je služboval tudi kot kancler markiza Pingjanga.[7]

Na Džang Huajevo priporočilo je Ministrstvo za osebje Čen Šova imenovalo za upravitelja poveljstva Čangguang. Čen Šov je imenovanje zavrnil z obrazložitvijo, da mora skrbeti za svojo ostarelo mater.[8]

Leta 278,[9] preden je general Du Ju sprejel svoje imenovanje za poveljnika vojaških sil Džina v provinci Jing, je Čen Šova priporočil cesarju Vuju in izjavil, da je Čen Šov sposoben služiti kot gospod Rumenih vrat ali gospod razpršene konjenice. Cesar Vu je Du Jujev predlog sprejel in Čen Šova imenoval za revizorja (juši dzišu).[10][11]

Džin Šu omenja, da je Čen Šov po materini smrti vzel dopust in ji izpolnil zadnjo željo, da bi bila pokopana v Luojangu. Za slednje je bil kaznovan in degradiran, ker je pokop v Luojangu in ne v domačem Anhanu v tistem času pomenil kršitev spodobnosti.[12] Huajang guodži dogodke opisuje drugače. Pokojna je bila Čen Šovova mačeha in ne njegova biološka mati, ki ni želela biti pokopana v Anhanu kot njegov oče.[13]

Pozna leta

[uredi | uredi kodo]

Knjiga Džina (Džin šu) omenja, da je bil Čen Šov mnogo let po degradaciji imenovan za pomočnika (džongšudzi) prestolonaslednika Sima Juja, vendar te dolžnosti ni sprejel.[14] Umrl je leta 297 zaradi bolezni, star 65 let.[1]

Kronike Huajanga drugače opisujejo dogodke pred Čen Šovovo smrtjo. Čen Šov je bil imenovan za prestolonaslednikovega svetovalca, vendar je bil po njegovi odstavitvi leta 299 prerazporejen na položaj spremljevalca. Njegov položaj ob smrti ni odražal njegovih talentov in dosežkov in mnogo ljudi je menilo, da se mu je zgodila krivica.[15]

Zapisi treh kraljestev

[uredi | uredi kodo]
Odlomek Zapisov treh kraljestev z Bu Džijevim življenjepisom
Besedilo iz Zapisov Veja, napisanih okoli leta 297, ki opisuje zgodovino Cao Veja

Nekje v 3. stoletju po letu 280[16] je Čen Šov napisal svoje življenjsko delo Zapisi treh kraljestev (Sanguodži) v 65 zvezkih. Zapisi opisujejo zgodovino poznega Vzhodnega Hana in obdobje treh kraljestev. Besedilo je bilo razdeljeno na tri dele – Knjigo Veja, Knjigo Šuja in Knjigo Vuja in sestavljeno predvsem iz življenjepisov pomembnih oseb iz tistega obdobja.

Čen Šov je za svoje delo prejel priznanje svojih sodobnikov in bil hvaljen kot odličen zgodovinar. Približno v tistem času je pisal zgodovino Veja tudi zgodovinar Šjahov Džjan, ki je potem, ko je prebral Zapise treh kraljestev, uničil vse svoje zapise.

Druga dela

[uredi | uredi kodo]

Knjiga Džina omenja, da je Čen Šov v svoji zgodnji karieri v dinastiji Džin zbiral in urejal spise Džuge Ljanga. Zbrano delo se je imenovalo Zbirka kanclerja Šuja Džuge Ljanga (Šu šjang Džuge Ljang dži).[17] Kronike Huajanga omenjajo, da je Džang Hua kasneje predlagal cesarju Vuju, da bi besedilo reorganiziral in sestavil v 24 zvezkih. Ker je takrat tudi Šov Ljang sam raziskoval delo Džuge Ljanga, se je njegovo delo precej razlikovalo od prvotne Čen Šovove različice. Končna različica besedila se je imenovala Spomini Džuga Ljanga (Džuge Liang guši). [18]

Od konca obdobja džjanvu (25–56 n. š.) v Vzhodnem Hanu je več avtorjev napisalo knjigo Življenjepisi slavnih ljudi iz Bašuja (Baš Čidžju Džuan) v desetih zvezkih, ki se Čen Šovu zdela premalo izčrpna in jo je razširil na Življenjepise slavnih ljudi iz province Ji (Jibu čidžju džuan Ji) v desetih zvezkih.[19] Njegovo delo je uradnik Ven Li predstavil cesarju Vuju, ki je Čen Šova pohvalil.[20]

Med druga Čen Džovova dela spadajo: Zapisi starodavnih držav (Gu guo dži) v 50 zvezkih,[19][21] Razprava o birokraciji (Guansi lun) v sedmih zvezkih, ki je razpravljala o reformah in uporabila zgodovinske zglede, Razlaga tabujev (Ši ji), Guang Guo Lun[22] in Spomeniki pomembnih uradnikov Cao Veja (Vej mingčen džov).[23]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 (元康もとやす七なな年ねん，病やまい卒そつ，時じ年ねん六ろく十じゅう五ご。) Jin Shu vol. 82.
  2. ↑ (凡壽所しょ述作じゅっさく二に百ひゃく餘よ篇へん，符ふ、蒞、階かい各かく數すう十じゅう篇へん。二州先達及華夏文士多為作傳，大だい較如此。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  3. ↑ (少しょう受學於散騎き常つね侍さむらい譙周，治ち《尚書しょうしょ》、《三傳さんでん》，銳するど精しらげ《史ふみ》、《漢かん》。聰さとし警敏識，屬ぞく文ぶん富とみ豔。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  4. ↑ (初はつ應おう州しゅう命いのち，衛まもる將軍しょうぐん主ぬし簿ぼ，東ひがし觀かん秘書ひしょ郎ろう，散ち騎き、黃門こうもん侍さむらい郎ろう。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  5. ↑ (陳ちん壽ひさし，字じ承うけたまわ祚，巴ともえ西安しーあん漢かん人じん也。少しょう好學こうがく，師事しじ同どう郡ぐん譙周，仕つかまつ蜀しょく為ため觀かん閣かく令れい史し。宦人黃き皓あきら專せん弄ろう威い權けん，大臣だいじん皆みな曲きょく意い附ふ之の，壽ことぶき獨どく不為ふため之の屈こごめ，由ゆかり是ぜ屢被譴黜。) Jin Shu vol. 82.
  6. ↑ Roberts 1991, p. 946.
  7. ↑ (出で為平ためひら陽よう侯こう相しょう。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  8. ↑ (中書ちゅうしょ監かん荀勗、令れい張ちょう華はな深ふかし愛あい之の，班はん固かた、史ふみ遷不足ふそく方かた也。 ... 華はな表ひょう令れい兼けん中書ちゅうしょ郎ろう。而壽《魏ぎ志こころざし》有ゆう失しつ勗つとむ意い，勗つとむ不ふ欲よく其處內，表おもて為ため長廣ながひろ太守たいしゅ。)
  9. ↑ Zizhi Tongjian vol. 80.
  10. ↑ (杜もり預あずか將之まさゆき鎮，複ふく薦こも之の於帝，宜むべ補ほ黃き散ち。由よし是ぜ授御史し治ち書しょ。) Jin Shu vol. 82.
  11. ↑ (鎮南將軍しょうぐん杜もり預あずか表おもて為ため散ち騎き侍さむらい郎ろう，詔みことのり曰：「昨さく適用てきよう蜀しょく人壽じんじゅ良りょう具ぐ員いん。且可以為侍さむらい御ご史し。」) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  12. ↑ (以母憂う去さ職しょく。母はは遺言ゆいごん令れい葬そう洛陽らくよう，壽ことぶき遵其志こころざし。又また坐すわ不ふ以母歸き葬そう，竟被貶議。) Jin Shu vol. 82.
  13. ↑ (繼母けいぼ遺のこ令れい不ふ附ふ葬そう。以是見み譏そし。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  14. ↑ (後ご數すう歲さい，起おこり為ため太子たいし中ちゅう庶子しょし，未み拜はい。) Jin Shu vol. 82.
  15. ↑ Zizhi Tongjian vol. 83.
  16. ↑ (吳ご平たいら後ご，壽ことぶき乃鳩合きゅうごう三さん國史こくし，著しる魏ぎ、吳ご、蜀しょく三さん書しょ六ろく十じゅう五ご篇へん，號ごう《三國志さんごくし》 ... ) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  17. ↑ (撰せん《蜀しょく相しょう諸しょ葛かずら亮あきら集しゅう》，奏そう之の。) Jin Shu vol. 82.
  18. ↑ (華はな又また表ひょう令れい次じ定じょう《諸しょ葛かずら亮あきら故事こじ》，集しゅう為ため二に十じゅう四よん篇へん。時とき壽ことぶき良りょう亦また集しゅう，故こ頗不同ふどう。復ふく入にゅう為ため著作ちょさく。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  19. ↑ 19,0 19,1 (壽ことぶき又また撰せん《古いにしえ國こく志こころざし》五ご十じゅう篇へん、《益えき都と耆舊傳でん》十じゅう篇へん，余よ文章ぶんしょう傳でん於世。) Jin Shu vol. 82.
  20. ↑ (益えき部ぶ自じ建たて武たけし後ご，蜀しょく郡ぐん鄭てい伯はく邑、太ふとし尉じょう趙ちょう彥信，及漢中陳なかじん申さる伯はく、祝しゅく元もと靈れい，廣こう漢かん王おう文ぶん表ひょう，皆みな以博學がく洽ひろし聞，作さく《巴ともえ蜀しょく耆舊傳でん》。壽ことぶき以為不足ふそく經けい遠とお，乃並巴ともえ漢かん撰せん為ため《益えき部ぶ耆舊傳でん》十じゅう篇へん。散ち騎き常つね侍さむらい文ぶん立りつ表ひょう呈てい其《傳つて》，武たけ帝みかど善之よしゆき。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  21. ↑ (... 又また著ちょ《古いにしえ國こく志こころざし》五ご十じゅう篇へん；品ひん藻も典雅てんが。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  22. ↑ (上うえ《官かん司し論ろん》七なな篇へん，依據いきょ典故てんこ，議ぎ所しょ因いん革かわ。又また上うえ《釋しゃく諱いみな》、《廣こう國論こくろん》。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  23. ↑ Wei Zheng; in sod., ur. (1973) [636]. »33: 志こころざし第だい28 經籍けいせき二に«. 隋ずい書しょ [Book of Sui]. Beijing: Zhonghua Publishing. str. 973.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Chang Qu. (ok. 4. stoletja). Kronike Huajanga (Huayang Guozhi).
  • Fang Xuanling (ur.) (648). Knjiga Džina (Jin Shu).
  • Pan Mei (ok. 19. stoletja). Sanguozhi Kaozheng (三國志さんごくし考證こうしょう; Raziskava Zapisov treh kraljestev).
  • Luo, Guanzhong (2007). Three Kingdoms: A Historical Novel. Zv. IV. Prevod: Roberts, Moss. Beijing: Foreign Languages Press. ISBN 978-7-119-00590-4.
  • Sima, Guang (1084). Dzidži tongdžjan.
  • Zhao Yi (1795). Ershi'er Shi Zhaji (二に十じゅう二に史し劄記; Opombe k Štiriindvajsetim zgodovinam).
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Čen_Šov&oldid=6281633«